Kako hudo?

Vprašal me je, kako hudo bo v svetu, kakšne strahote se bodo dogajale v prihodnosti?
Moj odgovor: odvisno, kaj bomo naredili iz tega, odvisno kako bomo rokovali s simptomi. O tem glej Star Trek Picard.


Prihodnost nikoli ne vznikne kar ex nihilo, ampak se rojeva v sedanjosti. Kdor natančno posluša, bo imel morda priložnost, da se postavi na pravo stran.

In kaj je prava stran? Prava stran je bodočnost, ki ni prihodnost, ampak je prisotnost reza v substanci sveta. Mislim na rez, ki dobesedno odreže zgodovino in jo retroaktivno spremeni ter s tem ustvari novo sedanjost. O tem glej Nolanov Tenet, kjer si točno ta cilj zastavi zlobec Andrei Sator.
Mimogrede. Hillary Clinton pravi, da je Putin, rus, ukazal Trumpu, naj ukaže drhali, da napade Kapitol. Filmski scenarij.

Če reza ne bo, verjetno sledi scenarij.

Naslov scenarija: Posredniški renta neo-fevdkapitalizem.
Ki lahko obstaja le z močnim nadzorovalnim sistemom ter kognitivno in biopolitiko. Tudi zato bo vse, ampak res vse, v oblaku.

Bitke se odpirajo že vsak dan. En primer je vojna na keš (drobiž). Kmalu ga ne bo. Obstaja pa še osrednja vojna. To je vojna na subjekt. A če sledimo Heglovi ideji, je prav subjekt tisti rez, o katerem sem govoril. V prihodnosti lahko zato pričakujemo eliminacije: kava brez kofeina, pivo brez alkohola, ljubezen brez padca, računalnik brez diska, zavarovalniške družbe brez tveganja, življenje brez bolezni itd.... demokratične volitve brez ljudi in demokracija brez volitev.

Kar je potlačeno, pa se vrača. Tako lahko pričakujemo razkrivanje realnega, kar je drugo ime za apokalipso, ki jo znanstvene hipoteze o klimatskih spremembah postavljajo v leto 2026.

Kakšna je alternativa? Vprašanje - kako postati politično pomemben subjekt. Učenje. Za bolj konkretne strategije pa preberi npr. zadnjo knjigo od Erika Olina Wrighta.

Kako hudo bo torej? Filmsko hudo. Enjoy the ride.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ujetniki nočnih mor

Sanjam in vem kaj občutim. Utapljam se v morju, ki nima nobene oporne točke. Strah me je, čutim tesnobo. Vem, kaj občutim. Ko cenzura dnevne zavesti popusti, se v sanje latentno prikrade občutek intersubjektivnega morja, v katerem plavam in se utapljam. Tokovi dialektike želje in identifikacije pridobivajo podobo, medtem ko se pred mojimi notranjimi očmi želja velikega Drugega uprizarja v vse bolj dramatičnih oblikah. Preobraža se s podobami dnevnega materiala, ki se nenehno razgrajuje in asociativno povezuje. Nezavedno misli in mi govori. Morda me svari? Toda kaj mi hoče povedati in pokazati? Manifestirano vidim, latentno čutim, toda kateri ključ, ki je kod mojega nezavednega, ju združuje? Kaj je vir sanjske drame, ki se dovršuje skozi nezavedni scenarij, ki ga še ne poznam v celoti, čeprav že slutim njegov zaključek? Potem se zbudim, da bi lahko še naprej sanjal sanje, v katerih nezavedno slepi samo sebe. Sanje so fantazije in prikaz nezavednih proces, ki pačijo tudi budno realnost.
Preberite več

O kreativnem opazovanju

Ustvarjalnost je v grobem povezana z različnimi pomeni novosti. Je v najtesnejši povezavi z idejo vpogleda , ki jo je Henri Poincaré opisal kot "nenadno osvetlitev" - mitsko Eureko! Trenutek, ki je produkt nezavednega kombinatornega proces, razkrije "nesluteno sorodstvo med dejstvi, ki so že dolgo znana, vendar se napačno verjame, da so si med seboj tuja." Kreativno razmišljanje je v tem smislu nepričakovano povezovanje med elementi, s katerimi situacijo uvidimo v novi luči. Cilj razmišljanja je tako videti drugače, kar pa je mogoče šele, ko z zaustavitvijo navajenih načinov gledanja presežemo predsodke vsakdanjih interpretacij. Zahteva odpovedovanje preteklim izkušnjam, pomenom, ki se vsiljujejo na trenutno simulacijo. Kreativnost je zmožnost usmerjanje misli in reševanja problemov na nove, nepredvidene načine. Do odkritij in novih izumov pogosto pripelje kreativno razmišljanje, ki so ga gestalt psihologi poimenovali produktivno mišljenje . Kot je trdil Wertheimer
Preberite več

Soočenje s presežkom

Videti je, da po slabem sledi slabše in hkrati ni videti, da bi imelo slabše, kakšno mejo. Ali ima gon smrti kakšno mejo? Kapitalizem v celoti je prišel do roba, kjer se kontradikcije vedno bolj kopičijo. Te krize je sicer kapitalizem do zdaj izkoriščal za napredek in jo tako absorbiral v svoje delovanje. Krize oz. presežna-vrednost je na neki točki zgodovine postala izračunljiva, bilo jo je mogoče prešteti, sešteti. In prav tu se je začelo kopičenje kapitala«. V naravi kapitalizma je, da kopiči "odpadke", ki so stranski proizvod kapitalizma. Odpadek je nek presežek (objekt a), ki se pojavi od nikoder, saj ga generira sam produkcijski proces. Kapital se mora nenehno kopičiti, saj je naložba destimulirana brez večjih (donosnih) donosov. Ko se kapital kopiči, pa postaja vse težje širiti še naprej – kot bodybuilder, ki je odvisen od pridobivanja mišične mase. Ta je vedno bolj prisiljen trenirati težje, kot tak pa je na poti izčrpavanja. Kopičenje kriz tako vodi do prelomne točke
Preberite več