Od normalnosti, vmesnosti k alternativi

Značilnost normalnega človeka je, da določenih delčkov realnosti nikoli ne vzame zares (preprosto jih ignorira), čeprav ve in prepoznava, da obstajajo. Lahko ga tudi opozorimo, na kar bo rekel: seveda.

Potem se situacija spremeni do te mere, ko nima več izbire. Idealni svet pade, on/a pa se sreča z nekim drugim diskurzom, ki ga lahko poimenujemo kot diskurz histeričarke.

Končno se zgodi preobrat, znotraj katerega se znajde človek na povsem drugem mestu. Mestu, ki strukturno izprašuje obstoječo (ne)logičnost ureditve. Prepozna lahko torej razmerja, ki ne delujejo, natanko tako, da sam postane simptom teh razmerij. Stvar ne deluje in človek sam je dokaz te stvarnosti. Kot tak že zastopa upor. A zgodba se tu ne konča, saj histerik sam nima pojma, kaj naj naredi, niti ne ve, čemu pozitivnemu naj sledi. Ve samo, česa noče več. Star gospodar je padel, tega se zaveda, zato išče novega. Kdo naj bo gospodar?

Ob tem se poleg vsega spomni, kaj so ga vzgojili, torej, da tega ne sme želeti, zato se hkrati sovraži, ker nekaj v njem želi "drugo". Razcepljen je med želje, ki jih v nekem smislu nima on sam. Želje imajo njega. Tudi zaradi tega je govoriti, kakšna mnenja ima kdo, povsem brez zveze. Mnenja pač niso padla iz osušenega zraka.

Človek tako nujno zavzema specifično pozicijo do Drugega. Njuno razmerje reprezentira, kdo on je - ali kdo so skupine, ki se oblikujejo v tem odnosu. Razmerja predstavlja tudi možnosti, ki so dovoljene. Odnos do Drugega je tudi odnos do sveta [kot projekcije], ki ga preko množice filtrov, fb balončkov ipd. predpostavljamo, da obstaja tam zunaj. Vanj verjamemo trdno in od tega preprosto nočemo odstopiti.

A kot rečeno, v nekem trenutku nimamo več na voljo nobene izbire, nekaj nam ni po godu. Potem si izbiramo gospodarja, ki ga transferno hkrati ljubimo in sovražimo. Če ga sovražimo, se mu navidezno upiramo, pri tem uživamo. Toda le zato, ker se zdi, da smo na ta način situacijo dobili nazaj pod kontrolo.

Postanemo nekaj, zacementiramo se. Stojimo na miru. Se ne premikamo. Ne smemo se premikati. Ugotavljamo, da se ne moremo premikati. Čutimo brezizhodnost. Slabo počutje. Ne moremo spati. Depresija. Prividi. To bi radi delili - s sosedo, če je treba - komuniciramo preko stereotipov, ki sporočajo nemoč: droge, samodestruktivno vedenje. Nekateri pa rečejo: vseeno nam je, F** it . Strgamo masko. Hlinimo sopihanje. Kdo je tu nor? Norec ali tisti, ki hlini norca. Kako veš razliko? Razlike ni. Norost je tam, zunaj nekje. Tam, kjer ni prave razlike. Nemir se nadaljuje, nasveti pa ne pomagajo.

Čakam v lekarni. Narkoman naroči sveže injekcije in zdravilo za rdečino pod nosom. Potem, ko mu jih ta ponudi, reče prestrašeni farmacevtki: kemije ne jemljem.

Obstajajo simulirane razlike in simulirane podobnosti. Lahko si naročimo dizajnerske maske, prozorne. Koza mrtva, volk lačen.

Svet se izgublja v simulaciji, ki hlini, da še verjame v razlike. Simulacije ne morejo biti razlike. Razlika je meja. Ljudje si ne želijo meja, želijo pa jo postavljati otrokom. To nenehno ponavljajo. Potem sledi veliko kimanja. A meja kot razlika, ni nekaj kar postavljamo, saj je nekaj, kar odkrivamo v svetu. Svet ima razliko, saj je ta njegov pogoj, samo misliti jo je treba.

Ni misli, ni razlike, so samo še simulacije, ki norijo, se razmnožujejo, producirajo in ponovno simulirajo v nasičenosti simulakrov. Simulacije vladajo zato, da ne bi več verjeli, da obstaja razlika. Svet je izginil.

Zato je potreben nov, radikalno drugačen diskurz. Vendar kako se premakniti in ga najti?

S korakom, z živim telesom, ki nikoli ne miruje. Niti v karanteni. Telo je živo, dokler bije srce. Obstaja sinhrono bitje srca, ki si ga delimo z drugimi. Ljubezen pa je tako skrivnost, ki je ne razume niti hipotetični Bog, saj je met kocke zanj jouissance. Edino pogled usklajuje bitje srca.

Jutro je tik pred gromom dneva nedoločljiva mirnost.

Pravijo, da Bog razume le trupla, ki jih kot absolut razume absolutno. Trenutek med bitjem srca je skrivnost brez trupel. Tam smo tudi sami drugi od sebe. Najbolj miren paradoks.

FB covid skupine skrbi, da bodo umrli, razpadli, trpeli, ostali sami s poškodovanim telesom. Druga skupina se boji lakote telesa, za katerega ne bo poskrbel nihče, saj vsak skrbi zase. Brez dela ni jela. Delo je onemogočeno. Najhujša posledica virusa pa ne bo samo zdravstvena, ampak ekonomska depresija. Zaskrbljenost narašča, FB vsako sekundo producira na tisoče objav in zapisov, ki sicer v življenju ne najdejo drugega mesta. Ljudje so zelo zaskrbljeni. Kaj narediti?

Če želimo odgovoriti na vprašanje, moramo misliti. Da bi lahko mislili dobro, se moramo umiriti. Poslušati moramo bitje srca in upočasniti grozovite predstave o prihodnosti. Usmeriti se k najbolj sproščenemu trenutku med utripom srca, med vdihom in izdihom, med mislijo A in mislijo B. Tam najdemo odprtost živosti biti, ki hvaležno pulzira za nov dan. Ki je skrivnostna praznina samega neobstoječega Boga.

A kako vendarle? Le s strastjo po učenju oziroma strastjo po vprašanjih, ki zavre našo spontano naravnanost, da se čutimo odtujene od sveta. Šele ko naredimo to in z vprašanji prekinemo običajni tok misli, lahko zaobrnemo pogled na lastno/subjektivno stran zavesti (noesis), ki je prej skrito osmišljala svet. Slediti moramo torej principu "resnice misli", analizirati kraj, kjer misli nastajajo, pod kakšnimi pogoji, in sprejeti nujne (ne domišljene) omejitve sveta.

Ne spreminjamo pogleda na svet, ampak začnemo opazovati, kako opazujemo, saj so nereflektirana verjetja prav netočni neformalni procesi mišljenja. Spremenimo torej način gledanja v svetu in način biti v svetu. In sicer tako, da ozavestimo to, kar smo se bali in nismo vedeli, kaj pomeni.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izčrpana misel in metoda prekinitve

Koordinate subverzije družbenih razmerij

Kako hudo?