Koordinate subverzije družbenih razmerij

Vrnimo se h koncu zadnje objavljenega zapisa, v katerem pišem o transformaciji slehernega diskurza, da bi nadaljevali v tokratno temo.

Ko uporabljamo besedo diskurz, mislimo predvsem na Lacanovo konceptualizacijo, ki jo je razvijal v seminarju Hrbtna stran psihoanalize. Diskurze je razumel kot družbene vezi oziroma načine, kako se spoprijemamo s seksualnim ne-razmerjem (in jouissance). Skratka, v naši komunikaciji na več ravneh vselej nekaj šepa. Diskurzi pa so modusi, kako se to udejanja in ta zagata »razrešuje«. V družbah prevladujeta predvsem diskurz gospodarja in diskurz univerze, ki je njegova kasnejša izpeljava. Trenutno nas zanimata diskurz histeričarke in diskurz analitika, za katerega je značilna načrtna subverzija. To pa bomo iskali med vmesnim prostorom enega in drugega. Ustvarjali bomo dve kraja kontrole (loci zavesti) ali vira vednosti, ki bosta na abduktivni način povezovali induktivno in deduktivno logiko. Mislimo na konstrukcijo dinamičnega periodičnega atraktorja.

Nezavedno je strukturirano kot govorica - a ne zgolj kot razcep med govorom in jezikom (socialne strukture in polje kulturnega koda), ampak tudi kot razcep na jejezik kot stran čistega telesnega, življenjskega uživanja in jezikom kot modusom komunikacije in želje. Jejezik ali lalangue je dimenzija lalanja (lallation), v kateri smo potopljeni v svet glasov izven pomenov, v silo ritma, ki premika naš jezik, ki parazitsko animira užitek telesa.

Tako govorimo o vsaj treh dimenzijah, ki jih lahko sestavimo v koordinatni sistem. Na os Y umestimo identifikacije z gospodarji-označevalci (S1), na os Y identifikacijo z jezikom (od konkretnega jezika telesa k abstraktnemu jeziku) in na os Z subjektivne pozicije, ki jih sprejmemo znotraj družbenih imaginarijev. 

Subverzija oziroma zamenjava mesta in diskurza bi pomenila oddaljevanje od koordinatnega središča k vse bolj nestabilnim robovom, od koder lahko zamenjamo lastno obstoječo središče (atraktor) in se premaknemo k drugemu, novemu središču (atraktorju). Transformacijo dobro opisuje tudi teorija kaosa, o kateri bomo govorili kasneje, saj se v procesu formira nov atraktor ter gibanje v obliki kril metulja. Za enkrat je pomembno predvsem tole:

Da bi se zaščitili pred psihozo, v katero nas potiska socialni prostor, moramo tako narediti določene premike in zasuke na ravni jezika kot komunikaciji (znotraj 4 diskurzov) in na ravni jejezika, ki je raven uživanja (JO). Gre za naslednje procese: X) izključitev gospodar-označevalca (S1), Z) zavrnitev želje, Y) recepcija jouissance in XYZ) vztrajna komunikacija z nezavednim (novim atraktorjem). 



V procesu, ki bi ga lahko opisali tudi kot dialektizacija S1 (ego), potujemo preko odtujitve, disidentifikacije k ločitvi, odpiramo novo polje (eko, no-space), ki nam omogoča tvoriti/poimenovati nov sintom. Pri tem storimo prehod (rečeno natančno: gre za zamenjavo) od imena enega sintoma k imenom sintoma. Ta nova oblika preimenovanja sega na raven meta-simbolnega, ki na novo poveže simbolno in realno dimenzijo sveta (ali pred-simbolno). Za to ne smemo pozabiti, da se vse to dogaja na vseh 3 dimenzijah koordinatnega sistema, ki smo ga postavili tokrat. Hkrati opisani proces odseva znano stoiško pot epoché, ki vodi do ataraxie v imenu višjega etičnega principa eudaimonia. Gre za raziskovanje misli tako, da se z metodo epoché distanciramo in usidramo v čisti zavesti/čudnem telesu.

Na koncu zapišimo pogoje transformacije še bolj shematsko. Potrebujemo:

  1. Histerično nezadovoljstvo in suspenzijo imaginarijev (os Y in diskurz histerika) – prevladuje spraševanje
  2. Preusmeritev k diskurzu analika z dialektizacijo S1 – oblikovanje strasti po vprašanjih, ki vodijo do globokega razumevanja
  3. Recepcija jogijskega/ženskega užitka in sprejetje hkratne omejenosti na ravni jejezika – vmesnost biti med diskurzi
  4. Sintomatsko zapisovanje/artikulacija (najboljše umetniška) in poimenovanje skozi metonimično kreacijo znakov, ki se vpisujejo v realno telo. Tukaj je predvsem pomembna moč imaginacije, u-topičnega mišljenja, spajanje konceptov in moč nove volje


O čem torej pišem? O delovanju občutljivega mesa, da se vpisuje v materijo, kar zagotavlja dejanske učinke našega dela. To se dogaja med enim in drugim, v vmesnoti biti. Šele ko se obrnemo k Sebi kot Enim, lahko na novo zapišemo svoje ime v jeziku Drugega. Med filo in zofija je veznik, nek prostor, je odprtost do vednosti, je distanca do misli, ki omogoči kritično raziskati vsakršne misli. Šele to je filozofija, v katero je na ontološki ravni vpisan mehanizem odpiranja oz. usklajevanja med tu in tam, med agensom in areno. 

Čisto na koncu si lahko pustimo kreativno svobodo in zapišemo preimenovane diskurze. Do spremembe v delovanju pride takrat, ko gremo skozi naslednje obrate: 

→ diskurz univerze → gospodarjev diskurz → diskurz histeričarke → diskurz analitika  ► diskurz jogija ali ženske → diskurz umetnika

 

 

Zadnja dva zapišemo v formuli matema enako kot prva dva, torej kot diskurz gospodarja in univerze. Razlikujeta pa se v tem, da v prvem dominira transcendentalna vednost (S2), ne več univerzitetna. V drugem, umetniškem, pa S1, ki zastopa vztrajanje v konstantnem vnovičnem zapisovanju sintoma iz kraja razcepa $. Pri tem je pomemben prav slog, ki umetnost spreminja v jezik, metonimijo v metoforo. Slog postane veliko bolj inkluziven, prožen, odprt in procesualen. Oba diskurza delujeta v stalni navezavi z na novo oblikovanim atraktorjem, ki obstaja na platoju med H in A. Gre za vznik novega označevalca-gospodarja (S1), ki na veliko bolj holističen način uteleša nezavedno željo in oblikuje nove pripovedi, saj ga zdaj reprezentirata še dva nova izraza: disipativne strukture in čudni atraktor.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Izčrpana misel in metoda prekinitve

Kako hudo?