Meditativni akt

Meditacija je dejanje, ki očisti vednost srca, da bi se razprla kot krila angelov. Srce je metafora za realno jedro in vir druge vednosti, ki je možna v vsakršnem umirajočem svetu.

Ob tem velja spomniti, da znanost dokazuje njeno učinkovitost, da zdravi in povečuje modrost: https://www.sciencedaily.com/releases/2017/01/170124111354.htm. Torej ni neka čudna stvar, ki jo lahko delamo samo v sektaških skupinah. Ravno nasprotno.

Meditacija je umetnost  razvijanja potencialov tega, kar je, tako, da sledimo njenemu preprostemu principu: upočasnitev misli, da bi med njih vstopila tišina in globoka mirnost, ki jo spremlja občutek zadovoljnega opolnomočenja. Meditacija zato ni vaja iz koncentriranja, ampak je konsekracija posebnemu smotru, ki je resnica naše biti. Odločitev zanj se zgodi v nekem nepričakovanem trenutku kot selekcija, da predrefleksivno izberemo silo, ki je pred tem popolnoma neobstoječa.

Umirjen, meditativen um je bolj fleksibilen, prožen, nepopačen, čist, jasen, skratka bolj pripravljen za natančne odločitve, ki ne sledijo želji ali poželenju, ampak vednosti srca. Zaradi tega je tak um veliko bolj ljubeč, odprt in sposoben slišati druge ljudi.

Toda potrebna je določena senzibilnost, da nismo kar zadovoljni z obstoječimi diskurzi in da se zmoremo osredotočiti na lastno pozornost, ki jo ukrivljamo nazaj samo vase. Kultivacija vednosti srca, ki je vselej v umu, torej gre za kultivacijo Uma, ki se razteza onkraj naših možganov, je namreč  za večino ljudi nekontrolirana eksplozija diskurzivnih fragmentov realnosti in kontekstov, v katerih se nahajajo. 

Potrebna pa je tudi radovednost, da zremo tja, kjer čutimo bolečino in strah rasti. Problem obstoječe realnosti, v kateri ljudje ne upajo niti misliti boljšega sveta, se nam sicer narcisistično razkazuje vsak dan. Ljudje so seveda slepi za lastne travme, ki se lahko kažejo  zelo subtilno, npr. kot verižni tok besed, ki so izgubile življenje performativnosti. Kažejo se kot človekova nezmožnost, da bi ozavestil informacije, ki jih je cenzura označila za prepovedane. Obstajajo prepovedane informacije, ki zatem postanejo vir zmedenih teorije zarot, v katerih ima vsak svojo resnico in vsak svoje mnenje. Skoraj nihče pa ne prepozna, da obstaja resnica njihovih iluzij, saj jih povsod obkrožajo le laži o tej resnici. In o tej nočemo vedeti ničesar. In ker nočemo, obstajajo teorije zarote in pristajanje na iluzije, ki jih nudi tribalizem, ki mu pač pripadamo.

Meditacija je prekinitev z opisanimi imaginarnimi scenariji, v katerih so drugi ljudje bolj ali manj zgolj sredstvo in orodje, s katerim spreminjamo telesno in psihično ekonomijo. Odnosi med ljudmi, za katere družbe niso več zmožne, so v imaginarijih samo še ekonomija in menedžment. Namesto odnosov med ljudmi, so zato med njimi odločitve za »zveze«, ki so utemeljene v profitu, dominaciji, strahu, pričakovanju nečesa v zameno. Seveda vse v imenu ljubezni, a le redko v tisti čisti ljubezni, v imenu vednosti srca, ki je temelj modrosti in razumevanja.

Družbe brez očeta, ki bi nam moral ponujati imena univerzalnosti, so tako polna moških, ki trenirajo svoje mišice, denarnice, tekajo po gorah za instagram fotografije ali pa se naslajajo na vojaške fikcije. A kje je zmožnost za resnicoljubnost? Kje so moški, ki znajo biti očetje?

Družbe tako kršijo incestni tabu, kar je bilo v preteklosti bolj ali manj redkost. Incest, predvsem emocionalni incest, ki se zgodi med otrokom in mamo (slavni arhetip mOther) se ne kaže samo kot tako slaven mama hotel za sinove, saj v njih živijo tudi hčerke. Tudi te so z mamo spojene v emocionalne zaupnice na ravni enosti, kot da ni generacijske razlike. A zaradi govora o mama hotelih, razvijajo posamezniki nadjaz, ki jih preganja iz fizičnih domov, še predno so razvili emocionalno samostojnost. Potem živijo v odvisnostnih hotelih še naprej, čeprav ločeni s kilometri razdalje.

Namesto očetov so vse naokrog starci z omejenimi miselnimi kapacitetami, polni strahu in sovraštva, ki se izražata v izkoriščanju drugih. Tako se je pred mano bahal nek direktor privatne firme, kako veliko služi, kako vozi drage avtomobile in kako z lahkoto nateguje ljudi. Začenši v domači firmi, kjer je razporedil izmene tako, da delavcem ni treba plačevati malice. Ta isti me ponosno vpraša, ali sem za Trumpa, kot je on? Kako ne vidi, da tako očitno živimo v dekadenci? Kako se ne sprašuje, kdo pazi na nuklearne reaktorje in nuklearne rakete?

Člankov o sesuvanju in kolapsu ekosistemov je veliko, kot je veliko člankov o sesuvanja odnosov, ki regulirajo osebnosti ljudi. Dekompozicija družbenih struktur se namreč kaže tudi kot dekompozicija psihologije posameznika, ki vedno bolj potrebuje medicinske pripomočke za manipulacijo svoje psiho-fizične ekonomije čustev in občutenj.

Vsega tega se direktor sicer zaveda na neki ravni, a napačno sklepa, da ga bo v prihodnosti varovala fikcija denarja.

To kajpak ni mogoče, saj je dragocen šele notranji mir, sveti tempelj, kamor ne bi smeli dovoliti nobeni obliki vulgarnosti. Varnost in sposobnost za dolgoročni razvoj lahko predstavlja le zvestoba resnici, odprtost in pogum za nepopustljivo vztrajanje pri preseganju nemogočega. To so vrednote ali kompas, ki nam podeli razsodno moč in pogum, ki ga spremljajo tako pogosto cinično zasmehovane etične odločitve. In za vse te vulgarne ljudi, navajene na podobe velikih nacij, voditeljev in objektov poželenja, pa tudi vsemi tistimi, ki zapisujejo pozitivne citate, je ideja o ničelni točki zavesti nedosegljivo nepredstavljiva. Opazil sem tudi, da so ljudje, ki objavljajo najbolj optimistične citate, pogosto ujetniki svoje jeze, ki je ne zmorejo razumeti, znajo pa jo preusmeriti na druge.

Tako zelo hitro smo priča sporu, ki nastopi med tem, kar ponujajo arhetipi, v katerih živimo, in med tem, kar življenje resnično omogoča. Šele odločitev za čisto generičnost življenja nas potrjuje v eksistenci, saj je  univerzalna odprtost in skrb za Drugega, ki ni ljubezen do identitete, ampak je ljubezen do neskončnosti, v samem ontološkem jedru naše subjektivnosti. Meditacija je akt takega potrjevanja.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pot korone - 1.

Strah pred ustvarjalnostjo