Gozdna roža in klavir pod kamnom

Še ena zanimiva zgodba o tem, kako je, ko hodiš po gozdu čisto sam.

Včeraj se mi je namreč zgodilo, da sem naletel na zelo nenavadno gobo, ki je še nisem nikoli videl. Črno gobo, ki je bila videti kot gozdna črna roža. Ujela je mojo pozornost, zato sem si ji približal in se zazrl vanjo. V njeni sredini je bila popolna tema, kjer se je izgubljal moj pogled, in začutil sem, da se je ona skrivnostno zazrla vame. Izginjal sem, saj nisem več vedel, kdo sem.

Prilagam fotografijo, če mi slučajno ne verjameš :)

Gobice imajo pač svoj sloves. Potem pa je tu še tole, kar me je našlo en dan kasneje, danes zjutraj. Poglej si: https://youtu.be/4jOcZKtuhJw

Prisotnost praznine, kot je tema v gozdni gobi, lahko skriva v sebi bogomolko, ki nas zelo resno sprašuje, kdo smo. In če smo slučajno samec, tega pa ne vemo do konca, se nam, milo rečeno, ne piše prav dobro.

A kljub vsemu, hkrati obstaja in neobstaja utripajoča zvezda, ki je paradoks sveta. In zaradi nje lahko spoznamo, kdo smo. Morda je to tisto poslednje spoznanje, ki lahko edino ukroti tesnobo teme, tesnobo nevedenja, kdo smo. Tega, kar je Lacan imenoval manque à être (manko-biti).

Sem, kar vselej sem. Sem in tega ne morem imeti, manque à avoir. Lahko se prepoznam kot neskončnost, ki sem, kljub svoji končnosti. Kot Subjekt se lahko prepoznam kot drugi. In prav zaradi tega teoriji subjekta ne seže nobena druga psihološka teorija - in teh je ogromno - niti do kolen.

Psihoanaliza pa zaradi tega ne more biti psihologija, saj je nujno zvezana z ontologijo oziroma filozofijo. Kot bi rekel Heidegger, dasein je finalna skrivnost, ki se skriva in odkriva sama sebi. Je alethea naše biti, ki brsti.

A ugotavljanje, kdo nismo, ni dovolj. Filozofska dekonstrukcija sama po sebi ni dovolj, če ne prepoznamo, da nezavedna želja že je dekonstrukcija.

Ostane samo še poslušanje tihega vetra, ki je kot čisto zaznavanje/zavedanje kot udejanjanje tega, kar smo.

A da ne bi temu zapisu verjeli prehitro, vse preveč, moramo brati filozofijo - npr. globoke razmisleke o percepciji, kot nam jih zapustil umirjen in natančen mislec Maurice Merleau-Ponty.

Percepcija je pred-refleksivni kraj, kjer udejanjam svojo drugost, tam ji prisluhnem. A ker, kot rečeno, odprto zaznavanje ni dovolj, se v njem lahko popolnoma izgubim, zato moram nujno začeti tudi misliti, da bi vedel. A spet, mišljenje brez opore v percepciji nima nobene opore. Šele v njuni dialektiki izgine tudi razlika med mišljenjem in zaznavanjem. Med biti in misliti.

Na koncu zato drži, kar je zapisal Konfucij: Če pogledaš v svoje srce in tam ne najdeš ničesar narobe, zakaj bi bil potem v skrbeh? Kaj je tam, česar bi se bal?

Življenje živeto iz 3. osebne perspektive postane hitro vdano v lastno dolgačasno institucionalno usodo. Hkrati pohlevno in hkrati pritožujoče se. Kot živi mrtvec, ki bi rad umrl, če bi lahko. Potrebna je 1. osebna izbira, epoché, da sledimo drugačni poti, v katero lahko verjamemo. A ker je tudi ta lahko izgubljena, saj ne razume, kje stoji, je potrebno še nekaj. Na koncu gre še za praznino vseh pogledov in perspektiv, ki znova opazi skrivnostno čudovitost drugačnega sveta, v katerem se spet prepozna kot enost. To je SATI.

Potem sem dolgo poslušal: https://youtu.be/bVC281v8vYA?t=474