O policajih in politikih

Zgodba o policistih v viteški opravi je nadaljevanje pogoste zgodbe. Zgodbe kot je bila tista o politikih, ki so se med časom karantene in reševanja vsega, kar se je pač dalo (!), drli drug na drugega (vsaj tako so pravili po TV), bili živčni in pod pritiskom paranoje pred virusom. Vedenje prvih in drugih je prav tako nadaljevanje ustaljene logike, kajti vsi se vedemo natanko tako kot se znamo. Ali drugače: jutri se ne bomo kar čudežno vedli drugače, če se danes nečemu ne odpovemo.

Ko so pred celotno TV slovenijo povabili ministra, da bi pojasnil, kako je potekal posel – ki ga je mimogrede bahavo promoviral vsak dan - je ta zmogel le bahavo ponavljati isto. Na oddajo se je namreč pripravil, pred tem je v hlevu pri kravah vadil dikcijo, a na koncu mu je vseeno zmanjkalo besed in preostal mu je samo še en preprost stavek: svojemu imenu se ne bom odpovedal. Ponavadi tudi rečejo: lastni integriteti, da bi povečali perverzijo situacije in obenem izpadli izobraženi.

Zdaj pa k sliki, ki je več kot zgovorna:
Policist rutinsko ustavi avto. Samozavestno in bahavo, z rokami na bokih, odkoraka k avtomobilu, kot da ima situacijo pod kontrolo. Nato pokuka skozi voznikovo okno, ko moški v avtu nenadoma potegne pištolo in večkrat ustreli. Policist pade na tla, vpije, joka in se v popolni paniki dere: Ustreljen sem! Ustreljen. Pokličite na pomoč! Ustreljen sem.

Kmalu pride prva pomoč in odkrije, da policist ni utrpel nobene poškodbe. Vsi streli so šli mimo. Vseeno pa je vidna edina poškodbe: ta samozavestni policist je zmočil hlače.

To ni zgodba o policistih ali politikih, saj je zgodba o tem, kako delujejo prav vse identitete. V enem samem trenutku je vse policistova samozavest in občutek kontrole, ki je zgolj iluzija, da vemo, kdo smo, izpuhtel v oblaček dima. On pa je postal, v trenutku, samo še nemočen dojenček.

Smo se danes pripravljeni odpovedati imenu? Seveda, da ne. Sploh, če prinaša vse užitke oblasti, denarja in šopirjenja, ki so zgolj goljufivo prekrivanje čustvene mizerije. Fikcije denarja, ki so ga v strahu grabili ali pa simulirano odpovedovanje imenu stare stranke, da bi ohranili oblast in iluzorno ime, ki mu resnično sledijo, so zgolj strategije lastne nezmožnosti vzpostaviti avtentične odnose z drugim ljudmi. Policijske oprave in ograje so prav tako le sredstvo zaobidenja, da bi vzpostavili takšne odnose. Na delu je tako mehanizem narcističnega odmika od drugih.

In kdor se še vedno ne uči, kako živeti iz kraja resnične identitete, bo pač plačal svoj davek v travmi. A nekateri primerki se bodo očitno to naučili šele v naslednjih življenjih.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pot korone - 1.

Strah pred ustvarjalnostjo

Meditativni akt