Pot korone - 3.

Danes bom krajši kot bi lahko bil, saj bi rad spregovoril o samo eni potrebi. To je nuja po odprtosti. Razmišljanje o odprtosti je povezano z izredno gostimi in obsežnimi razmišljanji v filozofiji in tako ne samo v psihologiji ali psihoanalizi na primer. Povezano je z iskanjem smisla, iskanjem opore in raziskovanjem tega, kako se nam svet daje v izkustvo. Naše razmišljanje bi tako lahko pričeli v antiki ali pa bi ga nadaljevali z fenomenološko in ontološko refleksijo sveta, ko bi počasi začeli dojemati pomen etike. Moralna vzgoja in etika namreč nimata kaj dosti skupnega s pravili, 12 moralnimi zapovedmi, 12 pravili za življenje ali drugimi etičnimi kodeksi, kjer so zapisani seznami, kaj se sme in kaj ne. Ne pravim, da npr. zlato pravilo ni dragoceno, pravim samo, da so stvari bolj kompleksne, saj je lahko šolsko znanje zgolj površinski memoriran vtis brez prave moralne refleksije. Ne pozabimo, da inteligenca vsebuje tri oblike: kognitivna inteligenca, čustvena inteligenca in socialna inteligenca. Učenje, ki zanemarja eno od teh, ne bo dovolj produktivno kot bi bilo sicer. Ključna je namreč intregracija.

Namesto obsežne razprave bom današnjo pripoved na začetku zamejil z malo drugačnim vprašanjem: kako ljudje vrednotimo informacije, ki nam jih sporočajo drugi. Zanimal me bo, torej, kognitivni mehanizem, ki nam pove komu verjamemo in zaupamo in komu ne. Dobro izhodišče za nadaljno razmišljanje je knjiga Not Born Yesterday: The science of who we trust and what we believe, pod katero se je podpisal Hugo Mercier.

Verjamem, da je predstava med ljudmi, da z nami manipulirajo, več kot živa. Tisti zgoraj naj bi z nami z lahkoto manipulirali, nas hipnotizirali, pošiljali sublimna sporočila in v skrajnem primeru prali možgane z mehkimi ali celo trdimi tehnikami. Pa vendar stvar ni tako preprosta, saj se ljudje v glavnem v resnici ne pustijo manipulirati. Pogosto pa celo nočejo sprejeti novih informacij ali dejstev in idej, ki bi lahko bile koristne. Zgodi se, da jih te preprosto ne zanimajo. Ob vsakodnevnem pogovoru bi lahko celo ugotovili, da praktično ne sprejmejo ničesar. Včasih celo priznajo, da neverjamejo in nezaupajo nikomur, saj so vsi le pokvarjena roba s svojo ceno. Postavljajo se tako tudi vprašanja, koliko zaupajo sebi, koliko so odprti do lastnih notranjih informacij. Ali zaupajo sebi, drugim? Mi pa smo prispeli do zelo dobrega vprašanja, komu ljudje zaupamo in ali je to dobro ali slabo? Kako je torej s tem, kar se imenuje gullibility. Ali propaganda sploh deluje?

Ne trdim, da bi morali biti odprti do vsega ali da propaganda ne deluje. Seveda odprtost ne pomeni odprtost do vsega, namreč tisto, kar nas na eni strani dela prilagodljive, nas lahko tudi postavi v nevarnost. Rad pa bi nakazal, kako potrebno je razvijati veščine in znanje o tem, kar bi lahko poimenovali previdna odprtost. Za ohranjanje dobre komunikacije bi se morali zanašati na odprto previdnost, saj z njo zmanjšujemo izpostavljenost nezanesljivim signalom. Medrugim tako da, smo pozorni, kdo je povedal kaj, in da sledimo, kako se prilega s tem, kar že vemo. Osnovni mehanizem odprte previdnosti je preverjanje verjetnosti (plausibility checking).  Problem, ki lahko nastane pri tem pa je, da ljudje uporabijo nove informacije tako, da ponovno potrjujejo preteklo znanje, verjetje in intuicijo, pa čeprav so napačne.  Zaradi tega bi morali prvi mehanizem nadgraditi še z argumentacijo in uporabo razuma.  Dobro sklepanje nas lahko pripelje do večje mere odprtosti, dober argument lahko pomaga, da sprejmemo nove boljše zaključke in tako spremeni stare globoko zakoreninjena verjetja.

Zlasti pa v časih informacijskih okolji, kjer zapisani mehanizem sili ljudi iz cone udobja, kar jih posledično vodi do napak. Iz tega razloga lahko nespametno zavračamo realnost npr. klimatske spremembe ipd. Zanašanje na intucijo je pogosto sistematično napačno, saj se napačne ideje ne širijo toliko zaradi propragande, ampak zaradi same intuitivnosti. Morali bi se odvračati od nezanesljivih govorcev in se usmerjati k tistim, ki to so. Ne moremo si namreč privoščiti, da nam prodajajo kramo.



Prišli smo do drugega dela tega zapisa, zato naj obnovim, kar sem že napisal glede pogojev za pogovor. Prvi pogoj je odprtost. Kot sem nakazal v prvem delu te serije objav, moramo biti najprej pomirjeni, za kar poskrbi parasimpatični živčni sistem.  Kako pomiriti čustva, kako vzdržati v nedoločljivosti odprtega? Nenazadnje v stanju reaktivnosti, čustvene razburjenosti ali emocionalnega stresa, težko racionalno mislimo. Body-budget nevronske mreže namreč ob percipirani nevarnosti namreč vse svoje vire preusmerijo k ohranjanju telesnega ravnovesje energije.

Naj spomnim na zapis, ki sem ga objavil pred enim letom v približno podobnem času, o razmerju med razumom in čustvi. Tam sem zapisal naslednje tri ravni delovanja našega afektivno-kognitivnega sistema:

Vsi ti učinki nastajajo skozi različne nivoje zank in gradijo hierarhično kognitivno arhitekturo. Ideja je, da objekti skrbi uravnavajo emocije in poganjajo miselne odzive, ti pa nazaj spreminjajo sisteme uravnavanja. Zanke lahko zelo shematično razdelimo na tri ravni:
1. Čustva stimulirajo preverjanje
2. Čustva stimulirajo načrtovanje (prednosti cilji)
3. Uravnavanje in konceptualizacija (normativni standardi, odstopanja)  

Hitro lahko ugotovimo, da je funkcija čustev, da nas stimulirajo za preverjanje, načrtovanje in uravnavanje vedenje v odnosu do norme. V kolikor ob neki situaciji ničesar ne preverimo in ne načrtujemo, kako kaj narediti, te ostanejo aktivne. Morda jih odmaknjemo nekam v ozadje, a nemir bo ostal z nami. Zato je tako pomembno, da kakršenkoli odziv vzamemo zares, saj nam govori o realnem stanju situacije ali pa o realnem čustvenem odzivu.

Ob razdraženem človeku je potrebna določena oblika prezence, ki bi umirila strasti in postavila temelj za učenje in za odprtost. Preden lahko vklopimo razum, višje izvrševalne funkcije ali analitične nevronske mreže, ki jih uporabljamo za reševanje problemov, moramo hkrati poskrbeti za tako imenovane empatične nevronske mreže. Oblika prezence, ki nam to omogoča, je odprtost. Treba je povedati, da večja prezenca, ne pomeni npr. še večje jeze ali kaj podobnega, pomeni pa vprašanje: v kateri prezenci sploh živimo. Ali smo prepričani, da ne živimo v sedimentu preteklosti?

Prezenca, ki ni usedlina preteklosti (iz katere sklepamo na prihodnost), pomeni odprto stanje zavedanja, pomeni receptivni način biti, ki povabi drugega k povezanosti. V tem stanju ne obsojamo ali prehitro vrednotimo, ampak poskušamo videti stvari, takšne kot so brez naše vpletenosti. Drug drugemu smo lahko gostitelji. Pri tem pozornost usmerimo na kako, da bi videli lastne čute in ne skozi čute. Čuti lahko, kot rečeno, prinašajo prtljago nepreverjenih in prehitrih predpostavk. Ko smo odprti za drugega, mu sporočamo, da v tej situaciji ni sam. To je zelo pomembno za tkanje dobrih, varnih, stabilnih navezav, znotraj katerih se človek počuti čutenega, slišanega. Komponente miru lahko najdemo v angleškem akronimu P-E-A-C-E, ki pomeni pomeni: presence, engagement, affection, calm, and empathy. Najboljši način, da bi to tudi dosegli, pa so vaje meditacije.

Kot je globalna situacija preusmerila vse svoje moči, da bi kontejnirala virus, bi se lahko vsak posameznik usmeril k razvijanju zmožnosti za kontejniranje vseh oblik informacije, še tako grozljivih. Prav to so osnovne zmožnosti za pogovor in za moč, da vzdržimo vse oblike misli. To pa lahko kultiviramo zdaj, v izolaciji, z meditacijo odprtega polja.

Kaditi med molitvijo ne bi bilo najbolj primerno. Kaditi in poleg moliti pa je nekaj čisto drugega. V kolikor bomo prepoznali vsako situacijo kot priložnost za meditacijo, potem se bo lahko tudi vsakodnevni pogovor med parom, ki živita skupaj že trideset let, spremenil v meditacijo, ki vsakič znova, z novimi besedami kultivira zmožnosti za odprtost, mir in ljubezen. In to je čudež čudenja odprtosti. In ne bo nam več treba niti kaditi.