Pot korone - 2.
V tem drugem delu bom poskušal v smiselno celoto sestaviti različne poante in analize dogodkov, ki smo jim bili priča. V stilu ne-dokončanosti bom nakazal smeri in možne reference, v katero bi se potencialno lahko spustili. A ker prostora ni veliko, hočem pred bralce skozi pripoved o izbrani temi razgrniti povezave med ločenimi fragmenti sveta. Naloga pripovedovanja in osmišljanja nereprezantibilnega je namreč spoznavanje meja lastnega razumevanje in ne podati zadnje besede, ki sploh ne obstaja. Želimo torej doseči točko, kjer bi prekinili samega sebe.
Prekinitev bo neizogibna, a le če se odpravimo na pot pripovedovanja, ki ni predpripravljena, že zamišljena, zapisana in dolgočasna. Naše pisanje bo zato kot govorjenje, saj je praksa resnega govorjenje in pogovarjanje vselej riskantno početje. Z živim govorjenjem nosimo s seboj Realno smrti.
Sam sem sprva želel govoriti o tem, kako nastajajo čustva in kakšna je njihova evolucijska funkcija, želel sem spregovoriti o Realnem, o stiskah, ki jih ljudje doživljajo, o posledicah regresije na PS pozicijo, o zmožnosti za kontejniranje in o kultivaciji polja praznine, o tem, kar so nas naučili stoiki, o tem, kaj je umetnost pripovedovanja, o inteligenci, o srečanju s samim seboj, o duhovnosti, o občutku varnosti (ki je možen le, če prepoznamo našo povezanost z drugimi ljudmi), o strahu pred smrtjo in še o veliko drugih rečeh. Potrebovali bi krepiti disciplino, ki pomeni - učenje optimizacije učenja. Disciple je namreč učenec in ne kaznjenec.
A če ne kratko obnovim zadnji napis, lahko zapišem, da je govorjenje o paniki že od vsega začetka obstajalo kot nepreverjena hipoteza. Nenavadno "izropane" (kdo je tu ropar?) trgovine lahko pojasnimo npr. s teorijo iger. Ta bi nam povedala, da ne potrebujemo vedno iracionalnih posameznikov zato, da bi se zgodili kakšni nezaželelni družbeni oziroma kolektivni rezultati. Obstaja več možnih scenarijev, ki si jih lahko preberetu tu.
A zakaj ravno toaletni papir? Tu nam lahko pomaga psihoanalitična perspektiva. Ta vendarle da slutiti, kar nakazuje asociativna povezava, da so se posamezniki morda res "posrali": tako sem prestrašen, da sem se kar posral. Zgodila se je namreč določena oblika regresije na analno raven. In kakor vemo je to povezano z občutki izgube kontrole in vprašanji kot sta: kdo je tu v kontroli, me kontrolirajo? Nabava toaletna papirja je zato lahko na psihološki ravni zapolnila praznino te globoko zasidrane nemoči. Druga regresija pa je fiksacija na oralni ravni. Zaradi nje so ljudje začeli nakupovati hrano, saj se je odprla možnost in strah, da bi lahko iztradali. Naši sosedi so si na primer nakopičili večje količene piva in cigaret, iz katerih v teh dneh obsesivno vlečejo dimčke.
Vsekakor so na delu različni obrambni mehanizmi. Manična obramba zanikanja, ki sega na raven primarnega narcizma se na primer kaže kot vedenje vsemogočnosti, nepremagljivosti. V tem primeru gre za resno nevarno vedenje, ki se kaže kot dol mi visi za druge, skratka popolna brezbrižnost. Ne bom poskušal niti opisati vseh oblik odzivanja, ki smo mu lahko priča. Vsekakor pa bom nadaljeval.
Nadaljujmo s tem, kar predstavlja novi korona virus COVID 19.
Obstaja razsežnost sveta ali realnosti, ki jo je Lacan imenoval Realno. Gre za nekaj, kar deluje kot rez (v simbolni tok označevalne verige), nekaj kar si ne moremo predstavljati ali o njem govoriti. Obstaja zgolj kot nemožnost ali problem. A ker nezavedno vsiljuje svoj zakon nad Realnim, se hkrati tudi odpira priložnost, da lahko skozi raziskovanje nezavednega zaznamo zakon, ki se oveljavlja. Naši poskusi govoriti o neizgovorljivem so zato lahko del kreativnega ponavljanju, da bi zagrabili povedano in iz tega tudi nekaj naredili. Realno namreč ni a priorno, ampak se pojavlja tam, kjer besede zatajijo. Psihoanaliza se zato ukvarja s tem, kar ne deluje.
Korona virus je kot Realno, kot čista brezmejna sila, ki je vdrla v naš svet. Še včeraj je bila to neka oddaljena podoba iz Kitajske. Trpljenje drugih, ne pa nas. Dogajanje je sprožilo množico različnih odzivov. Kar naenkrat se zdijo nemogoči scenariji mogoči, kot nekakšne slabe sanje, v katere smo zaspali. Odsotnost znanja se je svetu predstavila skozi različne razlage: od teorij zarot, humorja do absurda. Vsi ti načini so obrambe, da bi se čim hitreje prilagodili ne-misljivim pogojem. Realno je odsotnost zakonov in odsotnost odgovorov na ta uničujoč zakaj. Subjekt se namreč sooči z prostorom ne-smiselnega Realnega brez kakršnih koli obramb.
Virus je sicer taka neumna stvar, brez smisla, nevemo niti ali je živo bitje ali kaj. Skratka praznina, dobesedno ni vidno, torej je kot "drugo" in kot tako projekcijsko zrcalo. Deluje kot bizarni objekt. Nekakšna pošast, ki ji, če ji odsekamo glavo, zraste množica novih. Je kot množični nevidni roj pošasti, ki nas preganjajo z občutki tesnobe.
Zdi se kot sporočilo Boga ali Mati Narave. Človek namreč zaradi vse večjih klimatskih sprememb in sprememb ekosistemov čuti nezavedno krivdo. Človeška civilizacija sama se zato lahko zdi kot virus na tem planetu. Mati narava in materino telo je bilo napadeno, kapitalizem jo je posilil in zlorabil. Velika tesnoba ima dva izvira. Na eni strani obstaja kot strah, da jo bomo popolnoma uničili, in na drugi nam ta zdaj vrača udarec, protinapad, ki bo uničil nas.
Doživljamo veliko tesnobo pred plenilcem pred katerim se ne moremo skriti ali zaščititi, zato se skrivamo v samoizolacijo. Zanimivo pa je, da veliko ljudi, ki je pred tem trpelo obsesijo, histerijo, panične napade itd. te dni doživljajo veliko boljše. Zdaj so namreč vsi po malem histerični, pozorni na najmanjše znake okužbe na telesu, generirajo simptome, obsesivno si umivajo roke in se razkužujejo. V novem kontekstu veliko stvari ni več patoloških. Ljudje pa, ki so pred tem lahko že 15 let redno doživljali panične simptome, zdaj popolnoma v miru sedijo doma in pijejo kamilični čaj. Podobno je s tistimi, ki so se že prej želeli odmakniti, saj je izolacija zdaj zapovedana.
Na drugi strani pa veliko stistko doživljajo ljudje, ki so nekje ujeti v nekakšen lock-down, v izolacijo in v situacijo srečanja samim seboj. Prav to zadnje lahko predstavlja veliko ljudem velikanski problem. Z regresijo na PS (paranoidna-shizoidna) pozicijo se je spremenilo tudi doživljanje časa. Padli smo v brezčasnost, v slabo večnost brez prihodnosti. In ker ni prihodnosti je izginilo tudi upanje, a tega moramo ohranjati, saj čas in prihodnost vendarle obstajata.
Ne smemo pozabiti, da smo kot simbolna bitja bitja duha. Edino kot čisti duh lahko prebrodimo skozi strah. A postati bi morali fatalisti, sprejeti nase usodo moralnega zakona, saj šele tako dejanje lahko razbremeni dušo. Kot duh namreč lahko potujemo po simbolnih pokrajinah in časih.
Medtem ko bo znanost poskušala iz Realnega virusa ekstrahirati vednost in se dokopati do znanja, to samo po sebi ne bo dovolj, saj smo kot bitja govorice, primorani, da odkrijemo zakaj. In to lahko naredimo le skozi transfer, le skozi odnos z drugim - skozi pripovedovanje, skozi kreativno kroženje okrog Realnega, da bi z novimi označevalci ustvarili alternativno zgodbo.
Pomemben bo dia-logos, dia cepi ustaljen logos in ga odpira svetu. Potrebna bo odprtost, da bi premostili zaprtost in neizhodnost situacije, v katero smo se ujeli. Pri tem ne bodo niti mogli pomagati psihologi ali psihiatri, ki po možnosti še vedno razpredajo o plazilskih možganih. Preprosto jih ni dovolj in sodeč po tistih, ki so po tv komentirali situacijo, niso še dovolj iskreni in nezadovoljni. Edina možna pomoč bo medsebojna moralna podpora in zanašanje na to, da lahko edino skupaj gradimo nov smiselni alternativni svet.
Nezadovoljni nad klišejskimi in površinskimi razlagami, mislimi in občutenji bodo prispeli v globine ocena realnosti, kjer bodo lahko našli mir kot edino darilo, ki nas lahko združuje.
O odprtosti in drugih kapacitetah za pogovor pa bom pisal v tretjem delu.
Prekinitev bo neizogibna, a le če se odpravimo na pot pripovedovanja, ki ni predpripravljena, že zamišljena, zapisana in dolgočasna. Naše pisanje bo zato kot govorjenje, saj je praksa resnega govorjenje in pogovarjanje vselej riskantno početje. Z živim govorjenjem nosimo s seboj Realno smrti.
Sam sem sprva želel govoriti o tem, kako nastajajo čustva in kakšna je njihova evolucijska funkcija, želel sem spregovoriti o Realnem, o stiskah, ki jih ljudje doživljajo, o posledicah regresije na PS pozicijo, o zmožnosti za kontejniranje in o kultivaciji polja praznine, o tem, kar so nas naučili stoiki, o tem, kaj je umetnost pripovedovanja, o inteligenci, o srečanju s samim seboj, o duhovnosti, o občutku varnosti (ki je možen le, če prepoznamo našo povezanost z drugimi ljudmi), o strahu pred smrtjo in še o veliko drugih rečeh. Potrebovali bi krepiti disciplino, ki pomeni - učenje optimizacije učenja. Disciple je namreč učenec in ne kaznjenec.
A če ne kratko obnovim zadnji napis, lahko zapišem, da je govorjenje o paniki že od vsega začetka obstajalo kot nepreverjena hipoteza. Nenavadno "izropane" (kdo je tu ropar?) trgovine lahko pojasnimo npr. s teorijo iger. Ta bi nam povedala, da ne potrebujemo vedno iracionalnih posameznikov zato, da bi se zgodili kakšni nezaželelni družbeni oziroma kolektivni rezultati. Obstaja več možnih scenarijev, ki si jih lahko preberetu tu.
A zakaj ravno toaletni papir? Tu nam lahko pomaga psihoanalitična perspektiva. Ta vendarle da slutiti, kar nakazuje asociativna povezava, da so se posamezniki morda res "posrali": tako sem prestrašen, da sem se kar posral. Zgodila se je namreč določena oblika regresije na analno raven. In kakor vemo je to povezano z občutki izgube kontrole in vprašanji kot sta: kdo je tu v kontroli, me kontrolirajo? Nabava toaletna papirja je zato lahko na psihološki ravni zapolnila praznino te globoko zasidrane nemoči. Druga regresija pa je fiksacija na oralni ravni. Zaradi nje so ljudje začeli nakupovati hrano, saj se je odprla možnost in strah, da bi lahko iztradali. Naši sosedi so si na primer nakopičili večje količene piva in cigaret, iz katerih v teh dneh obsesivno vlečejo dimčke.
Vsekakor so na delu različni obrambni mehanizmi. Manična obramba zanikanja, ki sega na raven primarnega narcizma se na primer kaže kot vedenje vsemogočnosti, nepremagljivosti. V tem primeru gre za resno nevarno vedenje, ki se kaže kot dol mi visi za druge, skratka popolna brezbrižnost. Ne bom poskušal niti opisati vseh oblik odzivanja, ki smo mu lahko priča. Vsekakor pa bom nadaljeval.
Nadaljujmo s tem, kar predstavlja novi korona virus COVID 19.
Obstaja razsežnost sveta ali realnosti, ki jo je Lacan imenoval Realno. Gre za nekaj, kar deluje kot rez (v simbolni tok označevalne verige), nekaj kar si ne moremo predstavljati ali o njem govoriti. Obstaja zgolj kot nemožnost ali problem. A ker nezavedno vsiljuje svoj zakon nad Realnim, se hkrati tudi odpira priložnost, da lahko skozi raziskovanje nezavednega zaznamo zakon, ki se oveljavlja. Naši poskusi govoriti o neizgovorljivem so zato lahko del kreativnega ponavljanju, da bi zagrabili povedano in iz tega tudi nekaj naredili. Realno namreč ni a priorno, ampak se pojavlja tam, kjer besede zatajijo. Psihoanaliza se zato ukvarja s tem, kar ne deluje.
Korona virus je kot Realno, kot čista brezmejna sila, ki je vdrla v naš svet. Še včeraj je bila to neka oddaljena podoba iz Kitajske. Trpljenje drugih, ne pa nas. Dogajanje je sprožilo množico različnih odzivov. Kar naenkrat se zdijo nemogoči scenariji mogoči, kot nekakšne slabe sanje, v katere smo zaspali. Odsotnost znanja se je svetu predstavila skozi različne razlage: od teorij zarot, humorja do absurda. Vsi ti načini so obrambe, da bi se čim hitreje prilagodili ne-misljivim pogojem. Realno je odsotnost zakonov in odsotnost odgovorov na ta uničujoč zakaj. Subjekt se namreč sooči z prostorom ne-smiselnega Realnega brez kakršnih koli obramb.
Virus je sicer taka neumna stvar, brez smisla, nevemo niti ali je živo bitje ali kaj. Skratka praznina, dobesedno ni vidno, torej je kot "drugo" in kot tako projekcijsko zrcalo. Deluje kot bizarni objekt. Nekakšna pošast, ki ji, če ji odsekamo glavo, zraste množica novih. Je kot množični nevidni roj pošasti, ki nas preganjajo z občutki tesnobe.
Zdi se kot sporočilo Boga ali Mati Narave. Človek namreč zaradi vse večjih klimatskih sprememb in sprememb ekosistemov čuti nezavedno krivdo. Človeška civilizacija sama se zato lahko zdi kot virus na tem planetu. Mati narava in materino telo je bilo napadeno, kapitalizem jo je posilil in zlorabil. Velika tesnoba ima dva izvira. Na eni strani obstaja kot strah, da jo bomo popolnoma uničili, in na drugi nam ta zdaj vrača udarec, protinapad, ki bo uničil nas.
Doživljamo veliko tesnobo pred plenilcem pred katerim se ne moremo skriti ali zaščititi, zato se skrivamo v samoizolacijo. Zanimivo pa je, da veliko ljudi, ki je pred tem trpelo obsesijo, histerijo, panične napade itd. te dni doživljajo veliko boljše. Zdaj so namreč vsi po malem histerični, pozorni na najmanjše znake okužbe na telesu, generirajo simptome, obsesivno si umivajo roke in se razkužujejo. V novem kontekstu veliko stvari ni več patoloških. Ljudje pa, ki so pred tem lahko že 15 let redno doživljali panične simptome, zdaj popolnoma v miru sedijo doma in pijejo kamilični čaj. Podobno je s tistimi, ki so se že prej želeli odmakniti, saj je izolacija zdaj zapovedana.
Na drugi strani pa veliko stistko doživljajo ljudje, ki so nekje ujeti v nekakšen lock-down, v izolacijo in v situacijo srečanja samim seboj. Prav to zadnje lahko predstavlja veliko ljudem velikanski problem. Z regresijo na PS (paranoidna-shizoidna) pozicijo se je spremenilo tudi doživljanje časa. Padli smo v brezčasnost, v slabo večnost brez prihodnosti. In ker ni prihodnosti je izginilo tudi upanje, a tega moramo ohranjati, saj čas in prihodnost vendarle obstajata.
Ne smemo pozabiti, da smo kot simbolna bitja bitja duha. Edino kot čisti duh lahko prebrodimo skozi strah. A postati bi morali fatalisti, sprejeti nase usodo moralnega zakona, saj šele tako dejanje lahko razbremeni dušo. Kot duh namreč lahko potujemo po simbolnih pokrajinah in časih.
Medtem ko bo znanost poskušala iz Realnega virusa ekstrahirati vednost in se dokopati do znanja, to samo po sebi ne bo dovolj, saj smo kot bitja govorice, primorani, da odkrijemo zakaj. In to lahko naredimo le skozi transfer, le skozi odnos z drugim - skozi pripovedovanje, skozi kreativno kroženje okrog Realnega, da bi z novimi označevalci ustvarili alternativno zgodbo.
Pomemben bo dia-logos, dia cepi ustaljen logos in ga odpira svetu. Potrebna bo odprtost, da bi premostili zaprtost in neizhodnost situacije, v katero smo se ujeli. Pri tem ne bodo niti mogli pomagati psihologi ali psihiatri, ki po možnosti še vedno razpredajo o plazilskih možganih. Preprosto jih ni dovolj in sodeč po tistih, ki so po tv komentirali situacijo, niso še dovolj iskreni in nezadovoljni. Edina možna pomoč bo medsebojna moralna podpora in zanašanje na to, da lahko edino skupaj gradimo nov smiselni alternativni svet.
Nezadovoljni nad klišejskimi in površinskimi razlagami, mislimi in občutenji bodo prispeli v globine ocena realnosti, kjer bodo lahko našli mir kot edino darilo, ki nas lahko združuje.
O odprtosti in drugih kapacitetah za pogovor pa bom pisal v tretjem delu.
Komentarji
Objavite komentar