Pot korone - 1.
Tokrat se bom pisanja lotil zelo počasi. Zunaj je oblačno in ni več tako sončno, kot je bilo še pred nekaj dnevi, ko mi je prijateljica napisala, da je rahlo začudena, ko je videla moje instagram fotografije, za katere je rekla, da so nekaj čisto drugega kot moji zapisi, na katere je že naletela v preteklosti. V resnici jih ni prebrala veliko, saj jih praktično ne bere nihče (kar ni problem, saj si vsak naredi svoj spisek, ki je, če ste mi vsaj malo podobni, izredno dolg). Malo ljudi sicer bere, med njimi je nekaj več tistih, ki prisegajo na plaža romane in se na tv promovirajo kot bralci. Obstajajo pa seveda tudi tisti, ki se ukvarjajo s kritično teorijo, kar je zelo zanimivo. In takšno delo ne vključuje nujno samo pregledovanja starih knjig in zato slepoto za sedanjost, za dnevne novice. Kajti pomembno je prav spremljanje znakov novosti in iskanje virov, ki niso del dominantnega diskurza, kot bi morda lahko parafraziral Badiouja. V teh nekaj tednih se je namreč izkazalo prav to, ko se pojavi nekaj novega - kot je bilo dogajanje na Kitajskem, ko so v karanteno postavili orjaško mesto, stvari pa so se hitro samo še stopnjevale, veliko ljudi tega ni zares registriralo, preprosto so zamahnili z roko in razpravljali o čem drugem. Ali pa o dogodku sploh niso slišali, saj vendarle to ni njihova poklicna naloga. Poklicne naloge so sicer lahko zelo omejene in brez njih ne gre. Ukvarjanje s teorijo pa nas vendarle uči: stvari se najprej ne bi smeli ustrašiti in bi jih morali vzeti zares. Takoj pa se postavi vprašanje, kaj vzeti zares, kako razbrati pomembno od manj pomembnega. Prav to razvijamo z branjem dobrih knjig, saj nas morajo te učiti predvsem intepretirati in brati. Vsak zapis lahko namreč razumemo kot simptom, kot ga je dobro opredelil Lacan: simptom je metafora ali zakodirano sporočilo. Učiti se moramo torej analizirati simptome, ker je edina resna oblika razmišljanja. V nasprotnem stvari ne vzamemo zares, čeprav bi jih morali, da ne bi obtičali v cinizmu.
Medijska zgodba, ki smo jo gledali po televiziji pred prvo uradno žrtvijo korona virusa tudi pri nas, je bila skrajno čudna. Ne mislim se iti zvonenja po toči, pa vendar: vse skupaj se je tako natančno prilegalo Kubler-Rossijevi shemi, ki prikazuje naslednje faze soočenja s travmo: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje.
Izjave so spadale na prvo raven, večinoma so bile to puhlice, kar za vsebino dominantnih medijev ni presenetljivo. Sami smo se lahko, tisti, ki vemo kako, zanašali na preverjene podatke iz svetovnega spleta. Med drugimi spada zraven doktor John Campbell, ki je tako živi arhiv, saj je redno od prvega dne spremljal najnovejše informacije. Medtem ko je v zamiku na tv prišla zgodba do faze, v kateri so vsi ponavljali besedo panika in druge neumnosti, kar je kazalo na izredno ozko razumevanje česarkoli, je Campbell ponavljal: pripraviti se moramo z dodatnimi raspiratorji in zaščitno opremo itd. To ni delal panično, ampak povsem umirjeno. Ob vsem tem sem bral odlično knjigo, ki so jo letos prevedli: Ukinimo svobodo, ki jo spisal Frank Ruda, in se ob njej prepričal, da nas bi lahko v tistem trenutku pozicija fatalista rešila na eni strani strahu in na drugi brezbrižnosti.
Ustavimo se v tokratnem zapisu še pri komentarju na besedo panika, ki so jo tako neizčrpno ponavljali ob istem času, ko je potekala razprava o prvem ukrepu nove vlade - uvedba naborništva.
Pred nekaj leti sem prebral knjigo No-Drama Discipline: The Whole-Brain Way to Calm the Chaos and Nurture Your Child's Developing Mind, ki bi jo sicer moral ali vsaj lahko prebral vsak, ki ima otroke; ki vzgaja otroke ali pa ki je bil otrok. In na koncu, vsaj to knjigo, če ne še katero drugo, bi lahko prebral vsak, ki je v odnosu z drugimi ljudmi, saj smo bili vsi enkrat otroci.
V tistem času je tako veliko ljudi predpostavljalo, da je tam zunaj nekdo paničen. To bi tudi lahko bila naša hipoteza, ki bi jo morali seveda najprej preveriti. Če je ne bi preverili, bi pač govorili o imaginarnem pravljičnem bitju, ki je nekje tam, kjer panično preživlja svoj čas.
Pa recimo, da je in da še vedno obstaja. Potem bi lahko prišli do ugotovitve, da panika v nobenem primeru ni potrebna. Da bi bilo sicer dobro, da nekaj naredimo, a ne na paničen način. Karkoli že to pomeni. Postavljeni smo bili tako, že takrat, pred odločitev, da nekaj naredimo, saj tudi, če ne naredimo nič, nekaj naredimo. Kaj torej storiti, ko smo postavljeni pred dogodek.
Vselej se nekaj zgodi, na to lahko računamo, saj je svet ne-cel, potem pa imamo na izbiro 3 pozicije kot odgovor na dogodek (procesi). Te tri pozicije so: zvestoba, reaktivna in obskurna subjektivnost. Večina ljudi bo pač reakcionarnih, veliko jih bo ob vdoru Realnega doživelo travmo. Kako se pripraviti na tisto, na kar se ne moremo pripraviti? Kako se pripraviti na življenje? Vojska ni niti stotinka odgovora. Razmišljanje o čustveni rezilientnosti bi bil že boljši, a s tem se ukvarja znanost pozitivne psihologije, ki nima z vojsko ali pospravljanjem postelje nič skupnega. Razmišljanje ima očitno svoj vrstni red, čustvovanje in soočenje s travmo tudi. O vsem tem večina ljudi preprosto ne ve nič, saj so zadovoljni že z mnenji in dozdevki.
Ob branju knjige bi sledilo spoznanje, da nikomur ne pomaga, da mu rečeno, ne bodi paničen kot mu ne pomagajo ukazi ali poslušnost. Malo smešno, da bi to kdo mislil. Kot je tudi čudno, če kdo govori o paniki, ker se mu pač zdi da obstaja. Tukaj pa nismo še na polovici do vprašanja, kako pomiriti nekoga, ki je paničen. Da mu rečemo, da naj neha že biti, pač ne pomaga.
V nobenem primeru pa ne bi več mogli govoriti, zakaj taka panika, saj bi spoznali, da jaz, ki ugotavlja, da panika ni potrebna, v resnici nič ne pove. V resnici govori nekaj, kar je izpraznjeno kakršnekoli vsebine. Jaz pač ponavlja. V tistih časih se je ponavljal označevalec panika ali vojska. V nekih drugih ponavljajo kakšno drugo. V redkokaterih pa se subjekt vpraša, zakaj ravno to, zdaj. Zakaj govori o tem, o nečem drugem pač ne. Praktično nihče se ni znal do danes vprašati, kaj beseda disciplina, ki ima natančno določen latinski izvor, sploh pomeni, kaj pomeni panika?
Zunaj se je že stemnilo, zato se na tej točki približujemo koncu današnjega zapisa. Predno se lotim nadaljevanja, v katerem bodo sledili opisi in branje nekaterih dogodkov, naj za konec zapišem principe, ki nas bi lahko vodili do občutka varnosti. Izhajajo iz preprostega dejstva, ki nam pove, da moramo najprej ustvarjati okolja, ki bodo pomagala ismerjati um k mirnosti, pozornosti in dovzetnosti za boljše. Torej okolja ustvarjena za učenje.
1. Graditi moramo na medsebojni povezanosti, ki nas lahko spravi od reaktivnosti k receptivnosti, k odprtosti. Spraševati se moramo zakaj se nekdo obnaša kot se obnaša, kaj mi želi povedati? Vedenja ne bi smeli kar zavračati že samo zato, ker se nam zdi panično, negativno, pretirano, noro itd. In ko se nanj odzivamo, bi morali pomisliti dvakrat, da je izredno pomembno kaj in kako kaj povemo. Pred tem pa bi se morali zelo dobro prepričati, če pravilno razumemo, kar nam sploh ljudje govorijo (z besedami ali z dejanji).
2. Potem bi lahko sledila preusmeritev na vir težave, saj je edino to pot do večje integracije in večjega zavedanja sveta in sebe. To nas lahko pripelje do vpogleda v lastno čustvovanje in odzivanje, do empatije kot refleksije lastnih dejanj in vplivov, ki jih ima na druge in do obnove, ki bi omogočila izboljšavo.
In na koncu naj prilepim še strategije, ki jih je razvil Daniel J. Siegel v zgoraj omenjeni knjigi:
• Reduce words
• Embrace emotions
• Describe, don’t preach
• Involve your child in the discipline
• Reframe a no into a yes with conditions
• Emphasize the positive
• Creatively approach the situation
• Teach mindsight tools
Umetnost pogovarjanja in pripovedovanja zgodb bi se morali učiti vsak dan, kar se bo prav v teh urgentnih časih izkazalo za najbolj dragoceno. Ustvarja lahko namreč mir in celi rane, ki jih ne zna niti vojska.
Medijska zgodba, ki smo jo gledali po televiziji pred prvo uradno žrtvijo korona virusa tudi pri nas, je bila skrajno čudna. Ne mislim se iti zvonenja po toči, pa vendar: vse skupaj se je tako natančno prilegalo Kubler-Rossijevi shemi, ki prikazuje naslednje faze soočenja s travmo: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje.
Izjave so spadale na prvo raven, večinoma so bile to puhlice, kar za vsebino dominantnih medijev ni presenetljivo. Sami smo se lahko, tisti, ki vemo kako, zanašali na preverjene podatke iz svetovnega spleta. Med drugimi spada zraven doktor John Campbell, ki je tako živi arhiv, saj je redno od prvega dne spremljal najnovejše informacije. Medtem ko je v zamiku na tv prišla zgodba do faze, v kateri so vsi ponavljali besedo panika in druge neumnosti, kar je kazalo na izredno ozko razumevanje česarkoli, je Campbell ponavljal: pripraviti se moramo z dodatnimi raspiratorji in zaščitno opremo itd. To ni delal panično, ampak povsem umirjeno. Ob vsem tem sem bral odlično knjigo, ki so jo letos prevedli: Ukinimo svobodo, ki jo spisal Frank Ruda, in se ob njej prepričal, da nas bi lahko v tistem trenutku pozicija fatalista rešila na eni strani strahu in na drugi brezbrižnosti.
Ustavimo se v tokratnem zapisu še pri komentarju na besedo panika, ki so jo tako neizčrpno ponavljali ob istem času, ko je potekala razprava o prvem ukrepu nove vlade - uvedba naborništva.
Pred nekaj leti sem prebral knjigo No-Drama Discipline: The Whole-Brain Way to Calm the Chaos and Nurture Your Child's Developing Mind, ki bi jo sicer moral ali vsaj lahko prebral vsak, ki ima otroke; ki vzgaja otroke ali pa ki je bil otrok. In na koncu, vsaj to knjigo, če ne še katero drugo, bi lahko prebral vsak, ki je v odnosu z drugimi ljudmi, saj smo bili vsi enkrat otroci.
V tistem času je tako veliko ljudi predpostavljalo, da je tam zunaj nekdo paničen. To bi tudi lahko bila naša hipoteza, ki bi jo morali seveda najprej preveriti. Če je ne bi preverili, bi pač govorili o imaginarnem pravljičnem bitju, ki je nekje tam, kjer panično preživlja svoj čas.
Pa recimo, da je in da še vedno obstaja. Potem bi lahko prišli do ugotovitve, da panika v nobenem primeru ni potrebna. Da bi bilo sicer dobro, da nekaj naredimo, a ne na paničen način. Karkoli že to pomeni. Postavljeni smo bili tako, že takrat, pred odločitev, da nekaj naredimo, saj tudi, če ne naredimo nič, nekaj naredimo. Kaj torej storiti, ko smo postavljeni pred dogodek.
Vselej se nekaj zgodi, na to lahko računamo, saj je svet ne-cel, potem pa imamo na izbiro 3 pozicije kot odgovor na dogodek (procesi). Te tri pozicije so: zvestoba, reaktivna in obskurna subjektivnost. Večina ljudi bo pač reakcionarnih, veliko jih bo ob vdoru Realnega doživelo travmo. Kako se pripraviti na tisto, na kar se ne moremo pripraviti? Kako se pripraviti na življenje? Vojska ni niti stotinka odgovora. Razmišljanje o čustveni rezilientnosti bi bil že boljši, a s tem se ukvarja znanost pozitivne psihologije, ki nima z vojsko ali pospravljanjem postelje nič skupnega. Razmišljanje ima očitno svoj vrstni red, čustvovanje in soočenje s travmo tudi. O vsem tem večina ljudi preprosto ne ve nič, saj so zadovoljni že z mnenji in dozdevki.
Ob branju knjige bi sledilo spoznanje, da nikomur ne pomaga, da mu rečeno, ne bodi paničen kot mu ne pomagajo ukazi ali poslušnost. Malo smešno, da bi to kdo mislil. Kot je tudi čudno, če kdo govori o paniki, ker se mu pač zdi da obstaja. Tukaj pa nismo še na polovici do vprašanja, kako pomiriti nekoga, ki je paničen. Da mu rečemo, da naj neha že biti, pač ne pomaga.
V nobenem primeru pa ne bi več mogli govoriti, zakaj taka panika, saj bi spoznali, da jaz, ki ugotavlja, da panika ni potrebna, v resnici nič ne pove. V resnici govori nekaj, kar je izpraznjeno kakršnekoli vsebine. Jaz pač ponavlja. V tistih časih se je ponavljal označevalec panika ali vojska. V nekih drugih ponavljajo kakšno drugo. V redkokaterih pa se subjekt vpraša, zakaj ravno to, zdaj. Zakaj govori o tem, o nečem drugem pač ne. Praktično nihče se ni znal do danes vprašati, kaj beseda disciplina, ki ima natančno določen latinski izvor, sploh pomeni, kaj pomeni panika?
Zunaj se je že stemnilo, zato se na tej točki približujemo koncu današnjega zapisa. Predno se lotim nadaljevanja, v katerem bodo sledili opisi in branje nekaterih dogodkov, naj za konec zapišem principe, ki nas bi lahko vodili do občutka varnosti. Izhajajo iz preprostega dejstva, ki nam pove, da moramo najprej ustvarjati okolja, ki bodo pomagala ismerjati um k mirnosti, pozornosti in dovzetnosti za boljše. Torej okolja ustvarjena za učenje.
1. Graditi moramo na medsebojni povezanosti, ki nas lahko spravi od reaktivnosti k receptivnosti, k odprtosti. Spraševati se moramo zakaj se nekdo obnaša kot se obnaša, kaj mi želi povedati? Vedenja ne bi smeli kar zavračati že samo zato, ker se nam zdi panično, negativno, pretirano, noro itd. In ko se nanj odzivamo, bi morali pomisliti dvakrat, da je izredno pomembno kaj in kako kaj povemo. Pred tem pa bi se morali zelo dobro prepričati, če pravilno razumemo, kar nam sploh ljudje govorijo (z besedami ali z dejanji).
2. Potem bi lahko sledila preusmeritev na vir težave, saj je edino to pot do večje integracije in večjega zavedanja sveta in sebe. To nas lahko pripelje do vpogleda v lastno čustvovanje in odzivanje, do empatije kot refleksije lastnih dejanj in vplivov, ki jih ima na druge in do obnove, ki bi omogočila izboljšavo.
In na koncu naj prilepim še strategije, ki jih je razvil Daniel J. Siegel v zgoraj omenjeni knjigi:
• Reduce words
• Embrace emotions
• Describe, don’t preach
• Involve your child in the discipline
• Reframe a no into a yes with conditions
• Emphasize the positive
• Creatively approach the situation
• Teach mindsight tools
Umetnost pogovarjanja in pripovedovanja zgodb bi se morali učiti vsak dan, kar se bo prav v teh urgentnih časih izkazalo za najbolj dragoceno. Ustvarja lahko namreč mir in celi rane, ki jih ne zna niti vojska.
Komentarji
Objavite komentar