Kako je z odgovornostjo?

Odgovornost ni nemogoča naloga, ker je predvsem neskončna naloga, ki terja od vsakega človeka neskončno odgovornost.

Pred tem obstaja ego, ki nenehno beži, zapravlja čas, se spreneveda, je ignorantski in zmeden, brez moči in podrejen konvencionalnim imperativom drugih in družbenega Drugega. Seveda je tako življenje depresivno, ker je obdano z  maničnim občutkom manka, odsotnosti in praznine. Tako življenje prevzema gon smrti, ki je na spodnji strani sile ime za avtomatičnost, ponavljanje in (ko)impulzivno repeticijo travme, ki se velikokrat, zaradi neprijetnosti, erotizira v užitek. Od vsega ostanejo "erotični tumorji" kot jih imenuje Brett Kahr. Ti pa zažirajo odnose, ki jih imamo z drugimi.

Psihoanaliza razmišlja natanko o odnosih. Ni torej psihoanaliziranje demonskih globin osebnosti ali skrivnostno poznavanje manipulativnih tehnik, ki jih imajo tudi psihopati, sociopati in perverzni psihologi. S psihoanalizo niti ne govorimo o bioloških zakonitostih in DNK ujetosti, ampak o teorijah drugega, o diskurzih in razmerjih, saj so ti ključni za razumevanje realnosti in zmožni odpirati prostor sprememb. Takšna teorija lahko nastaja le skozi zahtevno poslušanje, da bi sploh dobili osnovne informacije, kaj se dogaja, kaj šele, analizo družbenih mehanizmov in psihološko, sociološko in filozofsko razumevanje nezavednih procesov. Velikokrat je lažje spraševati ego in se še naprej pretvarjati, kako globoki smo, čeprav zgolj plavamo na gladini, medtem ko prepisujemo stavke, ki smo jih pobrali kdo ve kje. Človek nenazadnje lahko shrani v svojih možganih zares ogromno količino izjav, označevalcev, stavkov ali trditev, ki se zgolj kopičijo v fragmentiranosti notranjega svet, brez koherence in zavedanja.

To pa je sicer simptomatično za neavtentično življenje, kot ga je razumel Heidegger.

V takem svetu se zdi etičnost ovira in težava, ki preprečuje, da ne moremo narediti vsega, kar se od nas pričakuje ali vsega, kar mislimo, da bi bilo dobro narediti, ker to počnejo tudi drugi. A prava ovira je točna ta navidezna, perverzna transgresija, ko dobimo občutek preseganja zoprnih omejitev, čeprav gre za prevaro istega, ki človeka usmerja proti bližnjicami in izogibanju resnične, etične transgresije.

Namesto tega bi potrebovali koncepte kot so: subjekt, obličje, odgovornost, Drugi. Vse to je namreč povezano z nečim, kar iščemo: občutkom živosti.

Tokrat predpostavljam, da je živost vezana tudi na flow stanja, na participacijo v areni. Gre za virtualni mehanizem, ki bi lahko predstavljal izhod iz depresije, ki jo ljudje doživljajo kot vseprisotno meglo, ki jih oddaljuje od realnosti in njene neizčrpnosti. Prezenca Drugega je ključen element osmišljanja, smisla, povezanosti, zanosa, presežnega, preseganja ter novega in absolutnega.

Bo novo leto in novo desetletje leto množičnega procesa separacije, ko bo vse več ljudi odprlo srce in sprejelo odgovornost, ki so?

Pustimo se presenetiti, a obenem ne pozabimo uporabljati besed, ki bodo sprožile take procese. Zato bo potrebno branje in veliko tišine. Predvsem pa volja, razumevanje in ljubezen.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ujetniki nočnih mor

O kreativnem opazovanju

Soočenje s presežkom