Kritično mišljenje ob urgentnem obisku

V naše domove pogosto nenapovedano vstopajo tujci, ki nekaj želijo. V določenih časih, pri nas je bilo to pred kratkim, še toliko večkrat, da bi si človek želel, da bi imeli napačne naslove in napačne telefonske številke. Iščejo nas, nabirajo informacije o nas, prečesavajo internet in stare kartoteke o naši zgodovini. Zanimamo jih, nekaj hočejo od nas. In niso begunci. Begunce sicer nisem videl niti v mestu, sem pa bil v filantropiji v Ljubljani. A to je druga zgodba.

Ne, ljudje, ki so stopili v naš dom so prišli iz slovenskih privatnih podjetji. Prišli so načrtno z vsemi plani, kaj bodo naredili in koliko jih bomo plačali. Za naše skrbi se niso želeli pretirano zmeniti, saj so optimisti in dobro izkušeni. Mi pa jim moramo zato le zaupati. Če bi podvomili, bi hitro rekli, gospa/od, ali mi ne zaupate? Klasična taktika, kako prestreči skrbi - povej jo na glas, krivdo pa preusmeri na stranko. Ta se bo hitro počutila krivo, z občutki, da je slab in nezaupljiv človek. Kdor tega taktičnega orodja ne pozna, hitro pade v past, saj je situacija prehitra in poteka pod ravnijo zavesti. Če ne drugega, nam ponudijo pogovor s šefom.

K nam so torej prišli natrenirani ljudje, ki delajo v strogih hierarhičnih službah, kjer se natančno ve, kaj se od njih pričakuje. Če delo opravijo dobro, so zanj tudi dobro plačani. In to se zelo dobro zavedajo tudi sami. Jasno jim je, da načini, kako bodo prišli do denarja v resnici niso toliko pomembni. Ker jih zanima denar, je vse drugo manj pomembno. Ne bo naključje, da vas bodo spraševali, kje delate in kako je z zaslužkom.

Na izobraževanjih se vse to pridno učijo. Hodijo tja, pridno poslušajo, si zapisujejo, delajo vaje, skratka so pridni in se trudijo. Na koncu pa le dobijo certifikat. Pomeni jim veliko, saj je najverjetneje tretje priznanje, ki so ga dobili po OŠ spričevalu in maturi. Tako se dobro naučijo, kaj morajo govoriti in kako dobro delati. Odlično so seznanjeni s svojim pristopom in taktiko, ki namreč tudi zares deluje, obenem pa so neizmerno samozavestni. In zakaj ne bi bili? Poleg plače se vozijo z velikimi BMW avtomobili, v rokah imajo najdražje pametne telefone, imajo veliko prostega časa in čas za fitnes. Zato so nasploh zadovoljni, počutijo se privlačne. Predvsem so to moški v najboljših letih. Imajo prijazno raskav glas, dober stisk roke, delujejo prijazno in karizmatično, so simpatični, imajo simetrične obraz in prijeten parfum, pravšnjo telesno govorico. Človeku se zato kar za smilijo, ko žalostno rečejo, glejte, tale formular moramo v dobi pametnih naprav izpolnjevati s prosto roko. Človeku se zares zasmilijo. Ljudje pa smo pač naivni, verjamemo in jim zaupamo. Morda se z leti, kaj naučimo. Sicer pa tega ne bi zares vedel. Vem pa, da ubogajo, kar jim je rečeno, saj so zato tudi plačani. Rečejo pa jim le eno, pobrijte in sezujte svoje stranke. Tako v končni fazi ni sistem tisti, ki nas izkorišča, saj to počnejo konkretni ljudje v njegovem imenu. Država pa jih pri tem bolj ali manj podpira.

Takim samozavestnim ljudem se vedno zelo mudi. To naj bi bilo za nas dobro. Imajo namreč interne informacije o prihodnjih namenih firme zvišanja cen. Želijo nam najboljše in če podpišemo zdaj, bomo poleg najbolj ugodnih cen na trgu dobili še druge ugodnosti. Medtem časom, ko nas prepričuje, pa smo tudi mi že pozabili, da so prišli nenapovedano. Prišli so z zahtevo, da se odločimo za odločitve, ki bo najboljša odločitev za nas, na vrat na nos. Ob vseh identifikacijskih trikih se le vdamo: podarimo jim podpis. In ko ob podpisovanju rečemo, da zgleda kot da prodajamo svojo dušo, se končno le odzovejo bolj iskreno, gospod, veliko huje je. Pomislim na otroke, ki jih sploh nimam, postaja mi slabo. Ni dolgo, ko se je neznanec že usedel nazaj v nobel avto. Podpis je bil štartni strel, kako se jim mudi! V notranjem svetu prav zares zaslišim globok odmev, kako je padla maska. Za njo je ves čas zdel nek spraskan obraz.

Skoraj se mi smili. Kako zares dobro to deluje, ko reče: opravljam samo svojo službo. Potem se poigra z domačim kužom, ki je ves ta čas pridno sedel pod mizo. Tujec že odpelje k naslednji stranki. Skoraj me spomni na tisto serijo iz pred let, ko je na otok iz meglene nevihte prišel sam satan. Tam se v urgentnem miru pogovarja z domačini preden jih na  koncu zakolje.

Časa za razmislek tako preprosto ni bilo. A to ni bilo naključje.

Vse skupaj namreč pomeni, da si moramo ob takih ne napovedanih obiskih, vzeti ravno čas. Veliko časa, če bo potrebno. Tudi oni si ga, čeprav nas priganjajo. Tudi sami imajo veliko časa, čeprav pravijo, da ga nimajo. Imajo ga zares veliko in tudi mi si bi ga morali vzeti. Namreč, šele, ko si ga vzamemo smo pripravljeni za kritično razmišljanje.

Situacija je ves ta čas klicala po njeni dekonstrukciji. Kritično razmišljanje je dekonstrukcija predpostavk situacije, preko katerih so nas postavili na mesto zavedene stranke. Kritično razmišljanje bi lahko zapisali v 5 korakov:
1. Formuliraj vprašanje - Kaj je moja želja, moja intenca in kaj je njihova intenca
2. Zberi informacije
3. Uporabi informacije - logično sito, uporabi koncepte in interpretiraj predpostavke
4. Premisli implikacije
5. Poišči drugačne perspektive

A problem se pojavi že čisto na začetku - dostopnost do informacije. Popolnoma jasno jim je, da se morajo z nami srečati osebno doma, ker na ta način lahko kadarkoli sproti intervenirajo v naše razmišljanje, odstranijo ovire, ki nam preprečujejo, da bi se odločili za njih. Podobno kot to delajo telefon terapevti. In kar je najboljše pri osebnem pogovoru - oni sami postanejo naš edini vir informacij. Če se pred tem nismo nič seznanili z dano tematiko, zaupamo njim. Tako smo že na začetku postavljeni v asimetrično pozicijo. A če nam prekrivajo informacije, potem smo že v startu prikrajšani za dobro odločitev. Internet je tako odlično orodje, da preverimo, kaj nam govorijo. Prosimo jih lahko tudi za pisne liste, da naj pokažejo. Če jih nimajo, najverjetneje računajo na svojo šarmantnost, vendar to ni noben dokaz. V vsakem primeru se zavedajo učinkovitosti pogovora ena na ena, v katerem so trenirani tako, da rešujejo težave in manipulirajo z informacijami. Mi, nevešči takih pogovorov, verjamemo na besedo. Le zakaj ne bi?

Naše razmišljanje je spontano avtomatično, hitro, saj gre po bližnjicah, je emocionalno, odvisno od naše moralne naravnanosti, socialno pa ne želimo izstopati, saj je bolj varno biti zaupljivo vljuden. Želimo verjeti.

Na drugi strani pa nam previdno postavljajo veliko vprašanj, saj nenehno nabirajo informacije o nas. Te jim bodo morda dobro služile kasneje, ko jih bodo lahko obrnili proti nam. Iščejo tudi to, kar se imenuje Back Swan, ki ga bodo uporabili za nujne primere. Istočasno nas prepričujejo z osebnimi zgodbami, imaginarnimi primeri, zakaj je vse to dobro za nas. In kako nas ne sme nič skrbeti. Ko se tako zanašajo na svojo samozavest, pripovedovalske tehnike in intuicijo okvirjajo pomen informacij, ki bodo oblikovale našo odločitev.

Kvaliteto našega razmišljanja bi lahko v nadaljevanju razdelali še veliko bolj podrobno. Tokrat ne mislim obravnavati vseh načinov mišljenja, ki jih nezavedno izvajamo in ki jih drugi ljudje lahko izkoristijo v lastno prid.

In kaj nas lahko ščit pred vsem tem? Mislim, da sta odgovor resnica in čas, ki jo bo odkril, če bomo le vztrajali na pravi razdalji od imaginarnih krajev, kamor nas postavljajo. Rešitev je torej resno razmišljanje, ne v akademskih krogih, ampak v vsakodnevnem življenju, saj je odpravljanje napačnih moralnih predpostavk nenazadnje tudi naša dolžnost. Vselej se moramo tudi spomniti, s kakšnimi nameni so sploh v prvi vrsti potrkali na naša vrta. Na tekočem bi morali biti tudi z mediji, politiko, ekonomijo, da bi sploh lahko razumeli širšo logiko, v katero so tako globoko potopljeni, kjer je še laž postala resnica.




Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ujetniki nočnih mor

O kreativnem opazovanju

Soočenje s presežkom