Kdo je ta Drugi?
V analitični in v
kontinentalni tradiciji filozofije obstaja problem drugega uma. To je
tudi problem vednosti - kako lahko poznam drugega. Ali ima tudi drugi
človek um, kot ga imam jaz, ali doživlja svet podobno kot jaz?
Na začetku naj navedem tri koordinate razmišljanja, do katerih se želimo povzpeti tokrat: veliki Drugi oz. Bog, razmerje gospodar-hlapec.
Ko se srečamo z drugimi ljudmi, lahko sklepamo, da tudi oni čutijo kot jaz sam, saj imajo telesa, obenem pa vidim tudi njihovo delovanje. Danes vemo tudi, da je nevroznanost dokazala obstoj zrcalnih nevronov, zaradi katerih lahko afektivno občutimo, kaj čuti drugi, ne samo kognitivno razumemo. Naše nezavedno posnemanje telesnih sprememb drugega vpliva na nas in nam omogoča vednost o drugem. Vsekakor smo kot socialne živali povezani na mnogih nezavednih ravneh. Med nami se lahko kot virus (nevidno) širi tudi stres, kaže pa tudi, da stres drugih živali de facto vpliva na nas in obratno. Naredili bi lahko korak še dlje in opazili, kako lahko močno poškodovani ljudje ali živali (pod stresom) škodujejo drugim ljudem ali živalim ter naravi. V tistih trenutkih človek ne prepoznava vrednosti drugega. Kljub "vgrajeni" empatiji, lahko preko kognitivne in afektivne dehumanizacije škoduje drugemu, saj ga preprosto ne prepoznavamo kot vrednega.
Um sicer sam od sebe prepoznava v okolju organizme, ki jim pripiše samosvojo agencijo. Isto lahko stori tudi z mrtvimi predmeti, kar na veliko počnejo otroci. Pri tem pa bi lahko naredili tudi napako. David Chalmers je to opozoril z miselnim eksperimentom filozofski zombi. Nekdo bi lahko izgledal in se obnašal kot človek, a njegovo notranjost bi lahko bila izpraznjena kakršnekoli zavestne izkušnje.
Prepoznavanje agencije drugega namreč pomeni pripisati drugemu določena mentalna stanja oz. um.
Razmišljanje je vselej vpeto v ta mehanizem, saj se opisana predpostavka zgodi pred samo izkušnjo. Obstaja torej a priori kategorija Drugega, s katero oplemenitimo določeno entiteto z agencijo, pa četudi je ta nima. Pomembno je, da smo ob tem previdni, saj je iluzija nujna za našo vsakdanjo percepcijo sveta. Brez nje bi bili v hudih težavah.
Kant je tako prepoznal v odnosu, ki ga imamo do drugih ljudi (Critique of Practical Reason, 1788) Moralni zakon, po katerem moramo ljudi obravnavati, kot da so cilj na sebi. Nikoli kot sredstvo za dosego cilja. Pri tem je moralni zakon deduciral iz čistega razuma, ki omogoča ustvarjati ‘Kingdom of Ends".
Apriorno kategorijo Drugega, ki jo zaenkrat razumemo kot drugo osebo, so vse do danes misli še kasnejši kontinentalni filozofi. Nadaljujmo s Heglom, ki se je prvi dotaknil vprašanja tega pojma v znameniti Fenomenologiji Duha (1807). Hegel je kot predstavnik nemškega idealizma ključni avtor za sodobno razumevanje teorij Drugega.
V poglavju Dialektika zavesti razkriva relacije med subjektom in objektom opazovanja.
V naslednjem, drugem poglavju Dialektika samo-zavesti, pa zapiše o problemih, ki vzniknejo, ko je objekt naše percepcije prepoznan kot drugi subjekt. Problem nujno vznikne, ker predstavlja slepo pego in problem naše gotovosti. Zavest tako mora prepoznati eksistenco Drugega. Hegel našo samo-zavedanje (zavedanje samega sebe ali preprosto kar zavest) poveže s konceptom Drugega in zavedanje le-tega. Danes se imenuje to tudi teorija uma - torej naše teorije o umu drugega, ki nam omogočijo prepoznavati um drugih ljudi in deducirati, kaj si mislijo. Hkrati pa je za Hegla zavedanje sebe zavedanje, da sem za Drugega tudi sam objekt misli. Tudi Drugi sklepa o moji mislih in mojih namenih. To ustvari ustvari prizor med dvema zrcalnima obrazoma, ki se reflektirata slike drug drugega v neskončno zanko. To medsebojne prepoznavanje, zrcaljenje je del strukture samo-zavedanje, ki se po Heglu odvije v konfrontacijo razmerja gospodar-hlapec. Zavest namreč poskuša podrediti Drugega in vase vključiti njegovo perspektivo, da bi prišla do večje moči. Neuspehi, kot jih je pokazal Hegel, oblikujejo različne strukturne pozicije zavesti, ki so se izrazile v zgodovini človeške zavesti.
Koncept Drugega je na drugačen način mislil tudi Jean-Paul Sartre v delu Being and Nothingness (1943), kjer vzpostavi dve plati: smo subjekti za sebe in smo objekti za Druge. Vendar ne moremo se zavedati obeh aspektov hkrati. Naše zavedanje niha med enim in drugim polom. Sartre tu postavi probleme in dileme naših odnosov. Za razliko od Hegla tu ni progresivnih faz in ni zgodovinskega razvoja zavesti. Obstajata subjekt in objekt ter dialektika med vidim in sem viden.
In tu se zgodba o konceptu Drugega ne konča. Lahko bi omenili še imena kot so Alexandre Kojève, Martin Buber, Emmanuel Levinas, Michel Foucault in mnoge druge. Vsi so se zanimali za to, kar se dogaja med ljudmi.
Obstaja pa tudi koncept velikega Drugega, ki ga je razvijal Jacques Lacan. Razmerje med sebstvom in Drugim je namreč ključ do razumevanja psihoanalitičnega nezavednega, ki je zato diskurz Drugega. Lacan je tako vpeljal pomembno razliko med velikim Drugim (Autre) in malim drugim (autre). Mali drugi je druga oseba, kolega, naš ekvivalent, naše zrcalo. Medtem ko je veliki Drugi (absolutni Drugi) povezan s konceptom Drugosti, nečem kar je absolutno ločeno od nas. Drugo samo-na-sebi. Nima torej nobene povezave z nobenim drugim človekom ali bitjem. Razumemo ga lahko kot abstrakcijo, ki nas pripelje pred koncept Boga. Lacan ob tem pripomni, da ni mogoče ne-verjeti v Boga. Vanj verjamemo nezavedno, saj je strukturno nujen - naš um ga generira. Je nekaj kar presega vse na tem svetu. Primer tega so religije in tudi destruktivni poskusi, da bi Boga postavili na zemljo, v konkretno osebo. Seveda se nam lahko zastavlja vprašanje, na kakšen način torej obstaja ta veliki Drugi.
Velikega Drugega lahko zastopa tudi družba z vsemi nenapisanimi pravili in običaji, ki jim sledimo. Drugi je tudi polje jezika. Jezik s svojo slovnico in pravili presega individualnega govorca. A Lacan tudi reče, da Drugi ne obstaja. Sploh pa ne obstaja Drugi Drugega. Besede se učimo in jih prevzamemo iz trebuha Drugega, hkrati pa ne moremo kontrolirati pomena, ki ga te besede generirajo. Ta presežek je nezavedno. Nezavedno obstaja zaradi jezika, ker smo govoreča bitja. Nezavedno ni nič drugega kot diskurz Drugega. Zaradi tega smo sami sebi Drugi, netransparentni in nepoznani, introspekcija pa nam ne more razriti vsega.
Na začetku naj navedem tri koordinate razmišljanja, do katerih se želimo povzpeti tokrat: veliki Drugi oz. Bog, razmerje gospodar-hlapec.
Ko se srečamo z drugimi ljudmi, lahko sklepamo, da tudi oni čutijo kot jaz sam, saj imajo telesa, obenem pa vidim tudi njihovo delovanje. Danes vemo tudi, da je nevroznanost dokazala obstoj zrcalnih nevronov, zaradi katerih lahko afektivno občutimo, kaj čuti drugi, ne samo kognitivno razumemo. Naše nezavedno posnemanje telesnih sprememb drugega vpliva na nas in nam omogoča vednost o drugem. Vsekakor smo kot socialne živali povezani na mnogih nezavednih ravneh. Med nami se lahko kot virus (nevidno) širi tudi stres, kaže pa tudi, da stres drugih živali de facto vpliva na nas in obratno. Naredili bi lahko korak še dlje in opazili, kako lahko močno poškodovani ljudje ali živali (pod stresom) škodujejo drugim ljudem ali živalim ter naravi. V tistih trenutkih človek ne prepoznava vrednosti drugega. Kljub "vgrajeni" empatiji, lahko preko kognitivne in afektivne dehumanizacije škoduje drugemu, saj ga preprosto ne prepoznavamo kot vrednega.
Um sicer sam od sebe prepoznava v okolju organizme, ki jim pripiše samosvojo agencijo. Isto lahko stori tudi z mrtvimi predmeti, kar na veliko počnejo otroci. Pri tem pa bi lahko naredili tudi napako. David Chalmers je to opozoril z miselnim eksperimentom filozofski zombi. Nekdo bi lahko izgledal in se obnašal kot človek, a njegovo notranjost bi lahko bila izpraznjena kakršnekoli zavestne izkušnje.
Prepoznavanje agencije drugega namreč pomeni pripisati drugemu določena mentalna stanja oz. um.
Razmišljanje je vselej vpeto v ta mehanizem, saj se opisana predpostavka zgodi pred samo izkušnjo. Obstaja torej a priori kategorija Drugega, s katero oplemenitimo določeno entiteto z agencijo, pa četudi je ta nima. Pomembno je, da smo ob tem previdni, saj je iluzija nujna za našo vsakdanjo percepcijo sveta. Brez nje bi bili v hudih težavah.
Kant je tako prepoznal v odnosu, ki ga imamo do drugih ljudi (Critique of Practical Reason, 1788) Moralni zakon, po katerem moramo ljudi obravnavati, kot da so cilj na sebi. Nikoli kot sredstvo za dosego cilja. Pri tem je moralni zakon deduciral iz čistega razuma, ki omogoča ustvarjati ‘Kingdom of Ends".
Apriorno kategorijo Drugega, ki jo zaenkrat razumemo kot drugo osebo, so vse do danes misli še kasnejši kontinentalni filozofi. Nadaljujmo s Heglom, ki se je prvi dotaknil vprašanja tega pojma v znameniti Fenomenologiji Duha (1807). Hegel je kot predstavnik nemškega idealizma ključni avtor za sodobno razumevanje teorij Drugega.
V poglavju Dialektika zavesti razkriva relacije med subjektom in objektom opazovanja.
V naslednjem, drugem poglavju Dialektika samo-zavesti, pa zapiše o problemih, ki vzniknejo, ko je objekt naše percepcije prepoznan kot drugi subjekt. Problem nujno vznikne, ker predstavlja slepo pego in problem naše gotovosti. Zavest tako mora prepoznati eksistenco Drugega. Hegel našo samo-zavedanje (zavedanje samega sebe ali preprosto kar zavest) poveže s konceptom Drugega in zavedanje le-tega. Danes se imenuje to tudi teorija uma - torej naše teorije o umu drugega, ki nam omogočijo prepoznavati um drugih ljudi in deducirati, kaj si mislijo. Hkrati pa je za Hegla zavedanje sebe zavedanje, da sem za Drugega tudi sam objekt misli. Tudi Drugi sklepa o moji mislih in mojih namenih. To ustvari ustvari prizor med dvema zrcalnima obrazoma, ki se reflektirata slike drug drugega v neskončno zanko. To medsebojne prepoznavanje, zrcaljenje je del strukture samo-zavedanje, ki se po Heglu odvije v konfrontacijo razmerja gospodar-hlapec. Zavest namreč poskuša podrediti Drugega in vase vključiti njegovo perspektivo, da bi prišla do večje moči. Neuspehi, kot jih je pokazal Hegel, oblikujejo različne strukturne pozicije zavesti, ki so se izrazile v zgodovini človeške zavesti.
Koncept Drugega je na drugačen način mislil tudi Jean-Paul Sartre v delu Being and Nothingness (1943), kjer vzpostavi dve plati: smo subjekti za sebe in smo objekti za Druge. Vendar ne moremo se zavedati obeh aspektov hkrati. Naše zavedanje niha med enim in drugim polom. Sartre tu postavi probleme in dileme naših odnosov. Za razliko od Hegla tu ni progresivnih faz in ni zgodovinskega razvoja zavesti. Obstajata subjekt in objekt ter dialektika med vidim in sem viden.
In tu se zgodba o konceptu Drugega ne konča. Lahko bi omenili še imena kot so Alexandre Kojève, Martin Buber, Emmanuel Levinas, Michel Foucault in mnoge druge. Vsi so se zanimali za to, kar se dogaja med ljudmi.
Obstaja pa tudi koncept velikega Drugega, ki ga je razvijal Jacques Lacan. Razmerje med sebstvom in Drugim je namreč ključ do razumevanja psihoanalitičnega nezavednega, ki je zato diskurz Drugega. Lacan je tako vpeljal pomembno razliko med velikim Drugim (Autre) in malim drugim (autre). Mali drugi je druga oseba, kolega, naš ekvivalent, naše zrcalo. Medtem ko je veliki Drugi (absolutni Drugi) povezan s konceptom Drugosti, nečem kar je absolutno ločeno od nas. Drugo samo-na-sebi. Nima torej nobene povezave z nobenim drugim človekom ali bitjem. Razumemo ga lahko kot abstrakcijo, ki nas pripelje pred koncept Boga. Lacan ob tem pripomni, da ni mogoče ne-verjeti v Boga. Vanj verjamemo nezavedno, saj je strukturno nujen - naš um ga generira. Je nekaj kar presega vse na tem svetu. Primer tega so religije in tudi destruktivni poskusi, da bi Boga postavili na zemljo, v konkretno osebo. Seveda se nam lahko zastavlja vprašanje, na kakšen način torej obstaja ta veliki Drugi.
Velikega Drugega lahko zastopa tudi družba z vsemi nenapisanimi pravili in običaji, ki jim sledimo. Drugi je tudi polje jezika. Jezik s svojo slovnico in pravili presega individualnega govorca. A Lacan tudi reče, da Drugi ne obstaja. Sploh pa ne obstaja Drugi Drugega. Besede se učimo in jih prevzamemo iz trebuha Drugega, hkrati pa ne moremo kontrolirati pomena, ki ga te besede generirajo. Ta presežek je nezavedno. Nezavedno obstaja zaradi jezika, ker smo govoreča bitja. Nezavedno ni nič drugega kot diskurz Drugega. Zaradi tega smo sami sebi Drugi, netransparentni in nepoznani, introspekcija pa nam ne more razriti vsega.
Komentarji
Objavite komentar