Jutranja meditacija

Razmišljam, da je zmožnost za vztrajanje v odprtosti nekaj, kar lahko in moramo kultivirati. Gre za nek odnos, notranji kraj oz. notranji objekt, da prepoznamo našo ne celost. Dogaja se natanko na vmesnem kraju razcepa, med zavednim in nezavednim. Zanj prva skrbi materinska funkcija, to pa omejuje očetna funkcija. Oče je tam, da nudi pomoč mami, da bi otrok počasi sam vedno bolj kultiviral občutek notranje varnosti. Življenje je pot premagovanja struhu.

Res je, mama je prvi veliki Drugi, za otroka predstavlja transferno okolje (holding environment), ki je tako pomembno za takšno internalizacijo. Ustvarja kraj, kamor se bomo lahko zatekli in vrnili kasneje. To je notranji, simbolni kraj, je dobri notranji objekt, kot ga je poimenovala Melania Klein. Tam je igranje, ki zahteva metaforo in tranzicijski objekti, kot jih je poimenoval Winnicott. Tam se rojevajo poetične podobe (willing suspension of disbelief). Vendar diada mama otrok lahko zavije s ceste, iz katere ni mogoče zaviti, lahko se sfiži. Vsaka opora je namreč hkrati tudi omejitev. Tu je zato nujna zareza, ki otroku sporoči, da mama le ni vsemogočna. Potrebno je torej vztrajanje tam, kjer ni zahteve in kjer ni užitka Drugega.

Če oče omejuje s simbolno mejo, z zakonom, potem počne nekaj, kar bi na prvi pogled povezali z ratio, vendar očetna funkcija ni toliko stvar jezika, ki ga govorimo, kot je stvar emocij, ki so vselej potopljena v polje jezika. Nezavedno je strukturirano kot jezik. Seveda: človek ni racionalna žival, ampak je racionalizirajoča žival, ki šele naknadno pametuje, zakaj se je tako odločila. Emocije so prve odločitve, zavest o njih pride šele kasneje.

Materina vloga je tako lastno samoomejevanje, da sledi simbolnemo zakonu, ki nas postavlja v jedro odprtosti sveta. Pomeni kultiviranje miru in varnosti in kar je najpomembnejše, pomeni sočutje. Empatijo, ki je zavezana etiki. Odprtost srca pomeni ravno sočutje. Zato sploh ni nenavadno, da je meditacija, akt sočutja.

Meditacija na sočutje je bistvo vsake resne meditativne prakse.

Zame je to merilo človeka. Ne drugega človeka, ampak predvsem samega sebe, da sem lahko ljubeče naklonjen do kogarkoli.

To pa je čisto nekaj druga kot ocenjevanje in kategoriziranje ljudi po tem, kako izgledajo, kakšen socialni status imajo, koliko denarja, kakšno izobrazbo, moči, ugleda in kakšen karakter, ali so pesimisti, optimisti ali kaj tretjega.


Prav ljubeča naklonjenost lahko neguje odnose, ki se zato spremenijo na boljše, saj zdravijo travme, ki so poškodovale ljudi.

Kar pa hkrati ne pomeni, da tako potrjujemo ali dopuščamo slabo, lažnivo, pokvarjeno. Ne, ravno nasprotno, skrbim za potrjevanje neskončnega v Drugem, ker smo sposobni videti sled te neskončnosti na vsakem obrazu. Potrjevati to neskončnost odprtosti pomeni, potrjevati svet, v katerem bi lahko živeli bolj sočutno.

Vse to se začne s preprosto meditacijo, s katero prepoznamo mir v sebi, ki se skriva globoko pod razburkano gladino morja vsakdanjih zahtev.