Začetek počitnic
Poletne tv bučke, kljub ekstremnim vremenskim pogojem, še vedno rastejo.
To so bučke paradoksa in paradoksov vsakdanjega življenja. In ker se
nenehno ponavljajo lahko sklepamo, da so simptomi določene strukture,
plodne sestave tal, ki jih nenehno hrani. Z njimi pa se hranijo tudi
druge bučke, ker so bučkožere, kot so ljudožeri lahko tudi ljudje. V to
jih prisili huda lakota. In ker zadeve lahko postanejo hitro odvratne,
še posebej v soparni vročini, bi bilo treba spet izumiti naravne
hladilnike. V Sloveniji tja včasih položijo tudi kakšno roko punce,
medtem ko kak drug družinski član čisti kuhinjo. Hladilniki so vsekakor
koristni. A zaenkrat edino fotosinteza spreminja toplogredni ogljikov dioksid v kisik.
Kakšna bučka je bila torej izgovorjena na ravni besed?
Si stara mama, ko končno prideš vsa izmučena domov je zunaj že mimo najhujša vročina. Še vedno pa je glasno, ker sosed žaga smreke, zato hitro zapreš okno. Tudi zaradi mrčesa, ki se je prikradel v shrambo. Prižgeš tv napravo, ki kuri elektriko, to pa je tudi dobro, ker drugače v Šoštanju ne bi vedeli kam z njo, kurjenje pa v atmosferi kopiči delce, ki odbijajo solarno vročino, hkrati pa se spomniš, da si slišala nekaj o mcphersonovem učinku. Kakorkoli, planiranja življenja za danes je bilo preveč, zato prižgeš tv, da bi užila trenutek. Telefon dobesedno polniš na štekerju ob glavi, ker so se baterije že izpraznile. Možgani pa tudi.
Mimogrede, ko so zadnjič postavili vprašanje o 5g sevanju, o škodljivosti za zdravje, je doktor znal reči samo: mogoče škoduje. Resnica je popolnoma drugačna, saj kemiki že pripravljajo zdravila za učinke sevanja, ki ga bo vse več. Nam pa trobijo o minimalni meri, ki da nima učinka. Podobno je s hrano, zato rečejo: v hrani je samo malo karcinogenih snovi. Ne veliko, samo malo.
Končno. Televizija. Ni reklam..sledijo pooroč.. ila.. Ups kje?, rečeš omotično, ko se prebudič iz dnevnih trenutkov odsotnosti. Odpreš oči, na tv so še vedno poročila, na srečo si zamudila samo aktualne politične novice. Še dobro, pomisliš, sledi drugi zabavnejši in optimistični del. Poslušaš prispevek, ko te spet malo zanese, a natančno se spomniš glasu novinarja: vsaka sprememba je stres. V naslednjem trenutku se ujameš v nadaljnjem sklepanju: življenje je sprememba. Če je življenje sprememba, ta pa je stres, potem je življenje stres! Pa še res je! Spomin te vrne v tiste trenutke, ko je Peterson jokal pred Žižkom, življenje je trpljenje. Življenje brez smisla je eno samo stresno trpljenje. Živimo v brezsmiselnem vesolju, kjer je možno vztrajati le z upajočo vero, da obstaja Bog: prosim obstajaj. Čeprav si resen znanstveni psiholog in istočasno verjameš, da obstajata dve sili: entropija in red, ki ga drži skupaj le močna eksistencialna vera ali sekularna volja, ki je zdravilo za kaos. In očitno deluje, kar dokazuje nova kravata. Uspeh je naklonjen močnim, pridnim in delovnim. Spet se vrneš pred tv, ker so zadeve postale že preveč kompleksne. Veš pa, da preprostost ni vredu, ker te utopi v lastni banji. Vsaj tako je to enkrat rekel Štefančič. Bo že res.
Medtem časom pa novinar sledi drugi poti sklepanja, ki je preprosto: če je sprememba stres, danes pa je zadnji šolski dan, potem je začetek počitnic stres. Danes je zadnji dan, zato sem po logiki pod stresom, to pa ni dobro.
Na srečo obstajajo psihologi in drugi strokovnjaki, ki nam lahko razkrijejo skrivnosti vsaj ne preveč stresnega počitnikovanje, saj istočasno obstaja tudi pozitivni stres, kar tudi dostikrat povedo strokovnjaki. Tokrat začuda niso.
Po tv tako sledi montaža hitrih, a modrih, nasvetov, kako preživeti prosti čas. Noge se ti kar zašibijo, kavč pa zaškriplje, v trenutku, ko se sprostiš v svobodo prostega časa, ki je dober oddih od službenega prostega trga. Zdaj bo tudi čas za poletne zmenke, ki bodo svobodni v polni meri te besede. Bodo prave avanture, ki ti jih je napovedal junijski horoskop. Razživel pa se bo tudi ognjeni del tvojega znamenja, kar je bilo zapisano tudi v zvezdah. Skratka bliža se čas usode, zato natančno poslušaš instrukcije psihologov! Na to se je treba pripraviti!
A stvari se zataknejo. Psiholog, in to tisti, ki sicer svojim pacientom svetuje tetoviranje kot večno zabeleženi znak konca enega obdobja, z veseljem pa pokaže tudi na svojo zakladnico prebolelih koncev počitnic (verjetno je treba zračunati površino kože, da ne bi vse zapolnil pred upokojitvijo, ko se življenje zares začne, stres pa tudi), svari pred tem, da bi starši želeli delati s svojimi otroki na odnosih. To bi bilo stresno, zato pravi: priporočam, da ostanejo kar doma, vi pa si le z možem oddahnite.
Stara mama se kar naenkrat spet prebudi. Točno ji ni jasno, kaj je bila resničnost in kaj sanje. Zato izpod postelje potegne knjigo, ki jo je tam pozabil sin. Naslov knjige je Družba spektakla, pod katero je podpisan Guy Debord. Ugasne televizijo in se odloči: briga me za stresne počitnice, zdaj bom brala knjigo, saj bi morala biti knjiga obvezno branje za vse novinarje in psihologe. V njej namreč piše veliko o naravi prostega časa, ki to več ni, če ti ga strokovnjaki s planirajo.
Potem pa bi prebrala še teorijo iz področja organiziranja, kjer bi ugotovila, da je osnovna lekcija tale: ljudje morda res poslušajo nasvete, vendar jim zagotovo ne bodo sledili.
Sploh pa ne bodo prišli daleč in organizacije tudi ne, če bodo še naprej sledili prežvečenemu mehanicističnemu modelu iz 17. stoletja.
Mama že odpre knjigo, ko ji v hišo uleti padalec. Nima drugega, kot da se posveti njemu, saj nihče nima časa za vse. Knjigo bo brala kdaj drugič.
In nihče ji ne more zameriti, jutri je namreč nov dan, dan proslave kapitalistične države, ki se je začel stresno in z vero v nov dan. Pojutrišnjem pa bo mama spet odšla v službo in užila svobodo trga, ki ga je ponoči samo sanjala. Na ta jutrišnji dan jo bodo spomnili, naj ne pozabi biti drzna, naj prebere kakšno knjigo in naj misli samostojno! Tega ne bo pozabila.
Kaj pa vsi tisti, od katerih bi pričakovali osnovne lekcije strokovnosti? Tudi oni so za nas pridni, ker zares pridno sledijo logiki, ki jo je vzpostavilo geslo Benjamina Franklina “Time is money”. Preprost izraz, ki je v življenje vnesel kvantifikacijo življenja in ekvivalenco vsakega objekta ali subjekta z denarjem. Čas je vrednost menjave; obstajajo banke časa. Čas je le objekt jouissance, kar pomeni nujni imperativ uživati v času, zlasti v svobodnem času. Drugače: užitek je predpisan in optimizem tudi. Na drugi strani pa je vsak pesimizem prepovedan, ki se ga plača s krivdo.
Ob paradoksih pesimistično-optimističnega vsakdanjika in znanstvenega oz. univerzitetnega načrtovanja izgleda, da je lahko edina svoboda pogum šale.
Kakšna bučka je bila torej izgovorjena na ravni besed?
Si stara mama, ko končno prideš vsa izmučena domov je zunaj že mimo najhujša vročina. Še vedno pa je glasno, ker sosed žaga smreke, zato hitro zapreš okno. Tudi zaradi mrčesa, ki se je prikradel v shrambo. Prižgeš tv napravo, ki kuri elektriko, to pa je tudi dobro, ker drugače v Šoštanju ne bi vedeli kam z njo, kurjenje pa v atmosferi kopiči delce, ki odbijajo solarno vročino, hkrati pa se spomniš, da si slišala nekaj o mcphersonovem učinku. Kakorkoli, planiranja življenja za danes je bilo preveč, zato prižgeš tv, da bi užila trenutek. Telefon dobesedno polniš na štekerju ob glavi, ker so se baterije že izpraznile. Možgani pa tudi.
Mimogrede, ko so zadnjič postavili vprašanje o 5g sevanju, o škodljivosti za zdravje, je doktor znal reči samo: mogoče škoduje. Resnica je popolnoma drugačna, saj kemiki že pripravljajo zdravila za učinke sevanja, ki ga bo vse več. Nam pa trobijo o minimalni meri, ki da nima učinka. Podobno je s hrano, zato rečejo: v hrani je samo malo karcinogenih snovi. Ne veliko, samo malo.
Končno. Televizija. Ni reklam..sledijo pooroč.. ila.. Ups kje?, rečeš omotično, ko se prebudič iz dnevnih trenutkov odsotnosti. Odpreš oči, na tv so še vedno poročila, na srečo si zamudila samo aktualne politične novice. Še dobro, pomisliš, sledi drugi zabavnejši in optimistični del. Poslušaš prispevek, ko te spet malo zanese, a natančno se spomniš glasu novinarja: vsaka sprememba je stres. V naslednjem trenutku se ujameš v nadaljnjem sklepanju: življenje je sprememba. Če je življenje sprememba, ta pa je stres, potem je življenje stres! Pa še res je! Spomin te vrne v tiste trenutke, ko je Peterson jokal pred Žižkom, življenje je trpljenje. Življenje brez smisla je eno samo stresno trpljenje. Živimo v brezsmiselnem vesolju, kjer je možno vztrajati le z upajočo vero, da obstaja Bog: prosim obstajaj. Čeprav si resen znanstveni psiholog in istočasno verjameš, da obstajata dve sili: entropija in red, ki ga drži skupaj le močna eksistencialna vera ali sekularna volja, ki je zdravilo za kaos. In očitno deluje, kar dokazuje nova kravata. Uspeh je naklonjen močnim, pridnim in delovnim. Spet se vrneš pred tv, ker so zadeve postale že preveč kompleksne. Veš pa, da preprostost ni vredu, ker te utopi v lastni banji. Vsaj tako je to enkrat rekel Štefančič. Bo že res.
Medtem časom pa novinar sledi drugi poti sklepanja, ki je preprosto: če je sprememba stres, danes pa je zadnji šolski dan, potem je začetek počitnic stres. Danes je zadnji dan, zato sem po logiki pod stresom, to pa ni dobro.
Na srečo obstajajo psihologi in drugi strokovnjaki, ki nam lahko razkrijejo skrivnosti vsaj ne preveč stresnega počitnikovanje, saj istočasno obstaja tudi pozitivni stres, kar tudi dostikrat povedo strokovnjaki. Tokrat začuda niso.
Po tv tako sledi montaža hitrih, a modrih, nasvetov, kako preživeti prosti čas. Noge se ti kar zašibijo, kavč pa zaškriplje, v trenutku, ko se sprostiš v svobodo prostega časa, ki je dober oddih od službenega prostega trga. Zdaj bo tudi čas za poletne zmenke, ki bodo svobodni v polni meri te besede. Bodo prave avanture, ki ti jih je napovedal junijski horoskop. Razživel pa se bo tudi ognjeni del tvojega znamenja, kar je bilo zapisano tudi v zvezdah. Skratka bliža se čas usode, zato natančno poslušaš instrukcije psihologov! Na to se je treba pripraviti!
A stvari se zataknejo. Psiholog, in to tisti, ki sicer svojim pacientom svetuje tetoviranje kot večno zabeleženi znak konca enega obdobja, z veseljem pa pokaže tudi na svojo zakladnico prebolelih koncev počitnic (verjetno je treba zračunati površino kože, da ne bi vse zapolnil pred upokojitvijo, ko se življenje zares začne, stres pa tudi), svari pred tem, da bi starši želeli delati s svojimi otroki na odnosih. To bi bilo stresno, zato pravi: priporočam, da ostanejo kar doma, vi pa si le z možem oddahnite.
Stara mama se kar naenkrat spet prebudi. Točno ji ni jasno, kaj je bila resničnost in kaj sanje. Zato izpod postelje potegne knjigo, ki jo je tam pozabil sin. Naslov knjige je Družba spektakla, pod katero je podpisan Guy Debord. Ugasne televizijo in se odloči: briga me za stresne počitnice, zdaj bom brala knjigo, saj bi morala biti knjiga obvezno branje za vse novinarje in psihologe. V njej namreč piše veliko o naravi prostega časa, ki to več ni, če ti ga strokovnjaki s planirajo.
Potem pa bi prebrala še teorijo iz področja organiziranja, kjer bi ugotovila, da je osnovna lekcija tale: ljudje morda res poslušajo nasvete, vendar jim zagotovo ne bodo sledili.
Sploh pa ne bodo prišli daleč in organizacije tudi ne, če bodo še naprej sledili prežvečenemu mehanicističnemu modelu iz 17. stoletja.
Mama že odpre knjigo, ko ji v hišo uleti padalec. Nima drugega, kot da se posveti njemu, saj nihče nima časa za vse. Knjigo bo brala kdaj drugič.
In nihče ji ne more zameriti, jutri je namreč nov dan, dan proslave kapitalistične države, ki se je začel stresno in z vero v nov dan. Pojutrišnjem pa bo mama spet odšla v službo in užila svobodo trga, ki ga je ponoči samo sanjala. Na ta jutrišnji dan jo bodo spomnili, naj ne pozabi biti drzna, naj prebere kakšno knjigo in naj misli samostojno! Tega ne bo pozabila.
Kaj pa vsi tisti, od katerih bi pričakovali osnovne lekcije strokovnosti? Tudi oni so za nas pridni, ker zares pridno sledijo logiki, ki jo je vzpostavilo geslo Benjamina Franklina “Time is money”. Preprost izraz, ki je v življenje vnesel kvantifikacijo življenja in ekvivalenco vsakega objekta ali subjekta z denarjem. Čas je vrednost menjave; obstajajo banke časa. Čas je le objekt jouissance, kar pomeni nujni imperativ uživati v času, zlasti v svobodnem času. Drugače: užitek je predpisan in optimizem tudi. Na drugi strani pa je vsak pesimizem prepovedan, ki se ga plača s krivdo.
Ob paradoksih pesimistično-optimističnega vsakdanjika in znanstvenega oz. univerzitetnega načrtovanja izgleda, da je lahko edina svoboda pogum šale.
Komentarji
Objavite komentar