Nič ni dovolj - 4.
S Trumpovo zmago na predsedniških volitvah je postal svet in mi vsi z njim del resničnostnega šova. Svet je za Trumpa simulacija žanra, ki se ga je učil obvladovati in preoblikovati tekom svoje kariere. V njem poveličuje samega sebe in nas vabi v igro tekmovanja in osebnega bojevanja. Tak pa je tudi brez njega, saj bi bil lahko cesar gol pa bi še vedno vse potekalo kot po maslu. Vsak mora poskrbeti zase. Sadizem ni problematičen, ker je življenje pač kruto in težko. Zato le daj vse od sebe in postani zmagovalec. Preprosto, ali si med peščico zmagovalcev ali pa v hordi poražencev. Spremenil vas bom v zmagovalca in skupaj bova poteptala izgube.
Naomi Klein je v knjigi povzela in opisala čas volitev, ko je glavni strateg Steve Bannon jasno povedal, da je cilj razgradnja upravne države. Krog Trumpa namreč sploh ne nosi maske, kot so jo morda prejšnji predsedniki. Spektakel in brezsramnost sta sestavni del blagovne znamke. Bela hiša je postala del te blagovne znamke, preko katere nezakonito služi tudi njegova celotna družina, ki je zasedla druge politične funkcije. Vlada ZDA je dobičkonosno družinsko podjetje. Sicer pa njegovo ekipo sestavljajo mojstri kaosa z umazano zgodovino. Mandat je začel s številnimi ukrepi od ukinitve socialnih pomoči, napovedal je odpravo Dodovega in Frankovega zakona, ki vsaj malo varuje pred nebrzdanim napihovanjem gospodarskega balona, potem je ukinil sindikatom pravico do kolektivnih pogajanj itd.. Banke lahko tako spet rešujejo, ker so prevelike, da bi padle. Njegova naloga je že od začetka torej načrtna degradacija javne sfere. In ko bo jasno, da ne bo nobenih delovnih mest, ima v rokavu še druge stvari: hujskanje proti priseljencem, proti kriminalnim temnopoltim, transspolnikom, novinarjem. Seveda, tu so še vojne.
Oziranje nazaj k določenim preteklim dogodkom nam omogoča, da preko njih napovedujemo prihodnost. Prvi postanek je dogajanje v Iraku leta 2003, ko so mesto Bagdad razklali na pol – na rdeče in zelene cone. Takratni odposlanec ZDA in vrhovni poveljnik je bil Paul Bremer, ki ga je imenoval George W. Bush, sicer pa je bil pomočnik Henrya Kissingerja. Tam so bili, da bi preobrazili državo z bliskovitimi ukrepi in z njimi okoristili korporacije. Cono je upravljalo eno največjih podjetij za nafto in še nekaj drugih zasebnih mrež. V zeleni coni, varni coni je veljal luksuz za peščico, zunaj cone pa so vojaki ravnali po načelu najprej streljaj, sprašuj potem. Spremembe so morale biti hitre in vsestranske (Machiavelli), kar je značilna strategija hkratnosti sprememb, ki jim je težko slediti.
CIA je doktrino šoka, skupaj z idejami Milton Friedmana, uporabila še na drugih predelih sveta. Tudi doma ob orkanu Katrina. Podnajemniki, ki so prej služili v Bagdadu, so nato odšli v New Orleans. Pridobili so pogodbe za 3,4 milijarde dolarjev, brez javnih razpisov. Na delu so bile votle blagovne znamke, ki so ta dobiček pospravile s tem, ko so na podizvajalske storitve nalepile svoje ime. Večino ostalega denarja je poniknilo med ostalimi vmesnimi podizvajalci.Nastradali so delavci in ljudje, ki so potrebovali pomoč. Kasneje je zaradi primanjkljaja sledilo klestenje zveznega proračuna za študentska posojila, medicaid in živilske nakaznice. Šlo je za organizirano pomoč korporacijam namesto žrtvam nesreče.
V prihodnosti lahko pričakujemo, da se bodo bogataši na katastrofo še naprej odzivali z luksuzom. Velike požare že zdaj gasijo zaporniki. Iz segrete Zemlje pa bodo poskušali narediti business in še večje profite. Kot verjamejo sami, se bodo ob nevarnosti že preselili drugam, si tam ustvarili zelene cone, reveže pa bodo prepustili samim sebi. Kar so v primeru Katrine že demonstrirali, ko so ljudem cinično odgovorili: zakaj neumno čakajo na pomoč. Popolnoma ločeni od človeške vrste se oligarhija samo otresa nujnosti ukrepanja. Katastrofe in nestabilnost pa le izkoriščajo za oblikovanje plenilskih načinov služenja.
Kot upor proti takšnemu sistemu, nam Klein podaja tehniko oviranja potrošniške kulture. Ta se začne z razumevanjem taktik in tega, komu koristijo. Izluščiti moramo idejo, ki jo oglašujejo in razkriti umazano ozadje. Tudi pri glavnih šefih lahko najdemo šibke točke. Trumpova podoba je na primer vsemogočnost, saj verjame, da lahko počne karkoli. Raniti to podobo bi bilo, ko bi v javnosti prikazali, da je v resnici le marioneta, ki jo upravlja nekdo drug. Njegova druga rana je tudi nenasitno pehanje za denarjem. Iz tega sledi druga tehnika: javni pritisk, ki bi bogataše spravil ob prihodek.
Reči ne, preprosto ni dovolj, potrebno je opredeliti drugačno zgodbo, ki bo naš svetilnik v prihodnosti in naslikati novo vizijo sveta, v katerem bomo povezani. Razkriti moramo resnico, kako smo prišli do tako nevarnega časa in sestaviti celostne rešitve (ker se krize prepletajo). Načrti morajo biti otipljivi in skokoviti, zato bomo morali biti povezani, zbrani in odločni.
Ideja, ki nas lahko poveže, je skrb in skrbništvo, ki je ravno v nasprotju z uničevanjem narave in ljudi. Naomi Klein vidi upanje v prenovi skupnosti proti večji skrbnosti drug za drugega in za naravo, oboje nam lahko da smisel in dobro življenje. Tako pa tudi ne bomo imeli več potrebe po oblikovanju lastnih blagovnih znamk na družabnih omrežjih.
V Kanadi so enkrat že uspeli oblikovati široko ljudsko republiko z zavedanjem, da najmanjši skupni imenovalec ni dovolj (npr. ne). Skupaj so spisali manifest skoka, kjer bi bil viden odločen da, za kakšen svet se moramo boriti. V nasprotju z logiko razdora so ustvarjali lepilo med ljudmi in gibanji, da bi rešili svet pred uničenjem. Spoznavali so, kako pomembna so pozabljena znanja. Klein je izpostavila tri znanja upora, ki so ključna: znanje o zgodovini, o spreminjanju političnega sistema, o spreminjanju sebe. Iz te izkušnje lahko ponovno sklepamo, kako pomembna in potrebna so dobra učna okolja.
Pravi, da potrebujemo resničen napreden množičen odziv, ljudski šok, če hočemo imeti kaj možnosti, da se izognemo katastrofalnemu segrevanju. Velik gospodarski in politični prehod bi morali narediti takoj. Čeprav se je izkazalo, da sama objektivna dejstva in ozaveščanje ljudi nista v veliko pomoč, prihaja kljub vsemu vedno bolj do izraza velikansko zanimanje ljudi, ki obiskujejo predavanja in druge kraje, da bi razumeli, kaj se dogaja. Klein zaključi, svet lahko spremenimo z avtentičnim sodelovanjem.
Naomi Klein je v knjigi povzela in opisala čas volitev, ko je glavni strateg Steve Bannon jasno povedal, da je cilj razgradnja upravne države. Krog Trumpa namreč sploh ne nosi maske, kot so jo morda prejšnji predsedniki. Spektakel in brezsramnost sta sestavni del blagovne znamke. Bela hiša je postala del te blagovne znamke, preko katere nezakonito služi tudi njegova celotna družina, ki je zasedla druge politične funkcije. Vlada ZDA je dobičkonosno družinsko podjetje. Sicer pa njegovo ekipo sestavljajo mojstri kaosa z umazano zgodovino. Mandat je začel s številnimi ukrepi od ukinitve socialnih pomoči, napovedal je odpravo Dodovega in Frankovega zakona, ki vsaj malo varuje pred nebrzdanim napihovanjem gospodarskega balona, potem je ukinil sindikatom pravico do kolektivnih pogajanj itd.. Banke lahko tako spet rešujejo, ker so prevelike, da bi padle. Njegova naloga je že od začetka torej načrtna degradacija javne sfere. In ko bo jasno, da ne bo nobenih delovnih mest, ima v rokavu še druge stvari: hujskanje proti priseljencem, proti kriminalnim temnopoltim, transspolnikom, novinarjem. Seveda, tu so še vojne.
Oziranje nazaj k določenim preteklim dogodkom nam omogoča, da preko njih napovedujemo prihodnost. Prvi postanek je dogajanje v Iraku leta 2003, ko so mesto Bagdad razklali na pol – na rdeče in zelene cone. Takratni odposlanec ZDA in vrhovni poveljnik je bil Paul Bremer, ki ga je imenoval George W. Bush, sicer pa je bil pomočnik Henrya Kissingerja. Tam so bili, da bi preobrazili državo z bliskovitimi ukrepi in z njimi okoristili korporacije. Cono je upravljalo eno največjih podjetij za nafto in še nekaj drugih zasebnih mrež. V zeleni coni, varni coni je veljal luksuz za peščico, zunaj cone pa so vojaki ravnali po načelu najprej streljaj, sprašuj potem. Spremembe so morale biti hitre in vsestranske (Machiavelli), kar je značilna strategija hkratnosti sprememb, ki jim je težko slediti.
CIA je doktrino šoka, skupaj z idejami Milton Friedmana, uporabila še na drugih predelih sveta. Tudi doma ob orkanu Katrina. Podnajemniki, ki so prej služili v Bagdadu, so nato odšli v New Orleans. Pridobili so pogodbe za 3,4 milijarde dolarjev, brez javnih razpisov. Na delu so bile votle blagovne znamke, ki so ta dobiček pospravile s tem, ko so na podizvajalske storitve nalepile svoje ime. Večino ostalega denarja je poniknilo med ostalimi vmesnimi podizvajalci.Nastradali so delavci in ljudje, ki so potrebovali pomoč. Kasneje je zaradi primanjkljaja sledilo klestenje zveznega proračuna za študentska posojila, medicaid in živilske nakaznice. Šlo je za organizirano pomoč korporacijam namesto žrtvam nesreče.
V prihodnosti lahko pričakujemo, da se bodo bogataši na katastrofo še naprej odzivali z luksuzom. Velike požare že zdaj gasijo zaporniki. Iz segrete Zemlje pa bodo poskušali narediti business in še večje profite. Kot verjamejo sami, se bodo ob nevarnosti že preselili drugam, si tam ustvarili zelene cone, reveže pa bodo prepustili samim sebi. Kar so v primeru Katrine že demonstrirali, ko so ljudem cinično odgovorili: zakaj neumno čakajo na pomoč. Popolnoma ločeni od človeške vrste se oligarhija samo otresa nujnosti ukrepanja. Katastrofe in nestabilnost pa le izkoriščajo za oblikovanje plenilskih načinov služenja.
Kot upor proti takšnemu sistemu, nam Klein podaja tehniko oviranja potrošniške kulture. Ta se začne z razumevanjem taktik in tega, komu koristijo. Izluščiti moramo idejo, ki jo oglašujejo in razkriti umazano ozadje. Tudi pri glavnih šefih lahko najdemo šibke točke. Trumpova podoba je na primer vsemogočnost, saj verjame, da lahko počne karkoli. Raniti to podobo bi bilo, ko bi v javnosti prikazali, da je v resnici le marioneta, ki jo upravlja nekdo drug. Njegova druga rana je tudi nenasitno pehanje za denarjem. Iz tega sledi druga tehnika: javni pritisk, ki bi bogataše spravil ob prihodek.
Reči ne, preprosto ni dovolj, potrebno je opredeliti drugačno zgodbo, ki bo naš svetilnik v prihodnosti in naslikati novo vizijo sveta, v katerem bomo povezani. Razkriti moramo resnico, kako smo prišli do tako nevarnega časa in sestaviti celostne rešitve (ker se krize prepletajo). Načrti morajo biti otipljivi in skokoviti, zato bomo morali biti povezani, zbrani in odločni.
Ideja, ki nas lahko poveže, je skrb in skrbništvo, ki je ravno v nasprotju z uničevanjem narave in ljudi. Naomi Klein vidi upanje v prenovi skupnosti proti večji skrbnosti drug za drugega in za naravo, oboje nam lahko da smisel in dobro življenje. Tako pa tudi ne bomo imeli več potrebe po oblikovanju lastnih blagovnih znamk na družabnih omrežjih.
V Kanadi so enkrat že uspeli oblikovati široko ljudsko republiko z zavedanjem, da najmanjši skupni imenovalec ni dovolj (npr. ne). Skupaj so spisali manifest skoka, kjer bi bil viden odločen da, za kakšen svet se moramo boriti. V nasprotju z logiko razdora so ustvarjali lepilo med ljudmi in gibanji, da bi rešili svet pred uničenjem. Spoznavali so, kako pomembna so pozabljena znanja. Klein je izpostavila tri znanja upora, ki so ključna: znanje o zgodovini, o spreminjanju političnega sistema, o spreminjanju sebe. Iz te izkušnje lahko ponovno sklepamo, kako pomembna in potrebna so dobra učna okolja.
Pravi, da potrebujemo resničen napreden množičen odziv, ljudski šok, če hočemo imeti kaj možnosti, da se izognemo katastrofalnemu segrevanju. Velik gospodarski in politični prehod bi morali narediti takoj. Čeprav se je izkazalo, da sama objektivna dejstva in ozaveščanje ljudi nista v veliko pomoč, prihaja kljub vsemu vedno bolj do izraza velikansko zanimanje ljudi, ki obiskujejo predavanja in druge kraje, da bi razumeli, kaj se dogaja. Klein zaključi, svet lahko spremenimo z avtentičnim sodelovanjem.
Komentarji
Objavite komentar