Nekaj izhodišč medijske moči
Pred dvema letoma sem na javnem nastopu predstavil nekaj vidikov oblasti v medijski družbi, kar v tem zapisu na kratko povzemam. V predstavitvi sem se oprl na nekaj zelo zanimivih filozofskih konceptov, ki niso koristni samo zato, ker pojasnjujejo delovanje oblasti na področju medijev, ampak močno prispevajo k razumevanju in spreminjanju umetniškega razvoja.
Oblastniška razmerja so na eni strani močno in ne-transparentno prepletena z našimi vsakdanjimi življenji in projekti, ki jih ustvarjamo in puščamo za seboj. Na drugi strani pa sem razvijal še idejo, da znotraj sofisticiranosti medijskih okolji najdemo veliko temeljih vzporednic s preteklostjo oz. preteklimi načini vladanja.
Tudi v preteklosti so obstajale osebe, ki so poosebljale blišč in družbeno hierarhijo. Zanimati nas bi moralo, kdo so to bili in kakšni kriteriji so jih postavili na določeno pozicijo moči. A za razliko, ko o preteklosti govorimo o blišču, govorimo danes o spektaklu. O njem je veliko pisal francoski teoretik Guy Debord. Oblastna razmerja, s tem mislim na določene družbene odnose, so se z dobo spektaklov nakopičila, akumulirala in postala vidna in simulirana.
Koncentracijo moči tako zlahka prepoznamo na spletu. Če samo za šalo primerjam število sledilcev, ki jih ima uradni profil Donalda Trumpa na Twitterju z mojimi sledilci ali pa z vašimi, če ga imate. Hitro občutimo sicer to banalno razliko.
Tukaj moram opozoriti na spoznanje o moči podob, ki jih imajo te na delovanje ljudi, njihove identitete, želje in misli. Moč slikanja podob pa imajo tudi besede, lahko bi rekel tudi označevalci, ki niso nekaj duhovnega, ampak eksistirajo materialno. Navezati se moram še na koncept ideološke interpelacije, ki ga je razvijal francoski filozof Louis Althusser. Koncept ideološke interpelacije pojasnjuje delovanje ideologije, vlogo identitete oz. subjektivitete in proces ponotranjenja družbenih imperativov oz. družbenih zahtev. Ko smo preko podob in besed nagovorjeni, vstopamo v ideologijo oz. v družbeno polje, kjer postanemo subjekt nekih praks. S tem pridobimo identiteto, a hkrati postanemo podložnik nekega nagovora in zahtev. Delovanje ideologije prepoznamo, ko se nam zdi naš svet čisto samoumeven in pravilen, saj drugi načini sveta niso našem horizontu in sploh niso misljivi.
Drug družbeni premik predstavlja kibernetizacija realnosti, ki je govorico sintetizirala v formo računalniškega jezika. O tem je spregovoril filozof Jean Baudrillard v knjigi s slovenskim prevodom Simulacija in simulaker: Popoln zločin. V njej razmišlja in napoveduje svet simulakrov in simuliranih scenarijev, ki bodo zavzeli dobesedno vse kotičke sveta. V 80. letih so takšen svet tematizirali tudi umetniki simulacionisti, med katere spada američan Jeff Koons, ki je znan po svojem kiču. Nič nenavadnega, da je Baudrillard prepoznal prve začetke družbe simulakrov že v baroku v vseh nakičenih štukaturah.
Če se za trenutek vrnem nazaj v baročno 17. stoletje, lahko ugotovimo, da se je oblast že od nekdaj odražala v sami arhitekturi npr. v Versailskih vrtovih, ki so bili oblikovani na prav poseben način, da bi bili čimbolj efektivni v blišču, tako kot današnji mediji v spektaklu.
Sodobna teorijo tako analizira medije v sami arhitekturi socialnih omrežji, aplikacij, telefonov, ki so zasnovani tako, da spodbujajo samo-nadzorovanje in obenem spodbujajo zasvojenost. Pri tem ima ključno vlogo znanost. Tako snovalci kiberprostorov poznajo praktično uporabnost spoznanj npr. iz psihologije ali nevroznanosti. Natančno razumejo delovanje možganov npr. endokrinega sistema, funkcijo hipotalamusa ali nucleus accumbensa.
Danes zato ne gre več toliko za vdor medijskega nasilja v naš osebni prostor, ampak potekajo ideološke prakse ne samo skozi navade in rituale, ampak predvsem skozi dnevne rutine, ki temeljijo na človekovi želji po skupnem, skupnosti in bratstvu.
Oblastniška razmerja so na eni strani močno in ne-transparentno prepletena z našimi vsakdanjimi življenji in projekti, ki jih ustvarjamo in puščamo za seboj. Na drugi strani pa sem razvijal še idejo, da znotraj sofisticiranosti medijskih okolji najdemo veliko temeljih vzporednic s preteklostjo oz. preteklimi načini vladanja.
Tudi v preteklosti so obstajale osebe, ki so poosebljale blišč in družbeno hierarhijo. Zanimati nas bi moralo, kdo so to bili in kakšni kriteriji so jih postavili na določeno pozicijo moči. A za razliko, ko o preteklosti govorimo o blišču, govorimo danes o spektaklu. O njem je veliko pisal francoski teoretik Guy Debord. Oblastna razmerja, s tem mislim na določene družbene odnose, so se z dobo spektaklov nakopičila, akumulirala in postala vidna in simulirana.
Koncentracijo moči tako zlahka prepoznamo na spletu. Če samo za šalo primerjam število sledilcev, ki jih ima uradni profil Donalda Trumpa na Twitterju z mojimi sledilci ali pa z vašimi, če ga imate. Hitro občutimo sicer to banalno razliko.
Tukaj moram opozoriti na spoznanje o moči podob, ki jih imajo te na delovanje ljudi, njihove identitete, želje in misli. Moč slikanja podob pa imajo tudi besede, lahko bi rekel tudi označevalci, ki niso nekaj duhovnega, ampak eksistirajo materialno. Navezati se moram še na koncept ideološke interpelacije, ki ga je razvijal francoski filozof Louis Althusser. Koncept ideološke interpelacije pojasnjuje delovanje ideologije, vlogo identitete oz. subjektivitete in proces ponotranjenja družbenih imperativov oz. družbenih zahtev. Ko smo preko podob in besed nagovorjeni, vstopamo v ideologijo oz. v družbeno polje, kjer postanemo subjekt nekih praks. S tem pridobimo identiteto, a hkrati postanemo podložnik nekega nagovora in zahtev. Delovanje ideologije prepoznamo, ko se nam zdi naš svet čisto samoumeven in pravilen, saj drugi načini sveta niso našem horizontu in sploh niso misljivi.
Drug družbeni premik predstavlja kibernetizacija realnosti, ki je govorico sintetizirala v formo računalniškega jezika. O tem je spregovoril filozof Jean Baudrillard v knjigi s slovenskim prevodom Simulacija in simulaker: Popoln zločin. V njej razmišlja in napoveduje svet simulakrov in simuliranih scenarijev, ki bodo zavzeli dobesedno vse kotičke sveta. V 80. letih so takšen svet tematizirali tudi umetniki simulacionisti, med katere spada američan Jeff Koons, ki je znan po svojem kiču. Nič nenavadnega, da je Baudrillard prepoznal prve začetke družbe simulakrov že v baroku v vseh nakičenih štukaturah.
Če se za trenutek vrnem nazaj v baročno 17. stoletje, lahko ugotovimo, da se je oblast že od nekdaj odražala v sami arhitekturi npr. v Versailskih vrtovih, ki so bili oblikovani na prav poseben način, da bi bili čimbolj efektivni v blišču, tako kot današnji mediji v spektaklu.
Sodobna teorijo tako analizira medije v sami arhitekturi socialnih omrežji, aplikacij, telefonov, ki so zasnovani tako, da spodbujajo samo-nadzorovanje in obenem spodbujajo zasvojenost. Pri tem ima ključno vlogo znanost. Tako snovalci kiberprostorov poznajo praktično uporabnost spoznanj npr. iz psihologije ali nevroznanosti. Natančno razumejo delovanje možganov npr. endokrinega sistema, funkcijo hipotalamusa ali nucleus accumbensa.
Danes zato ne gre več toliko za vdor medijskega nasilja v naš osebni prostor, ampak potekajo ideološke prakse ne samo skozi navade in rituale, ampak predvsem skozi dnevne rutine, ki temeljijo na človekovi želji po skupnem, skupnosti in bratstvu.
Komentarji
Objavite komentar