Aleksander in politika enega imena
Kot sem zapisal v blogu o sodobni političnosti, ki jo zaznamuje predvsem logika razdora, človek hitro verjame, da ne obstaja nič takega, kar bi nas lahko združevalo in povezovalo na najbolj generični ravni. Tak svet je neznosen in mislim, da ga ni vredno ohranjati pri življenju niti s pretirano pozornostjo, razen seveda, ko gre za spoznavne namene. Boljše je zreti in se družiti z lepoto, da bi počasi z motrenjem postali podobni Dobremu, v vseh naših dejanjih razumnosti.
Človek, ki zgolj slepo verjame spontani zavesti, se kajpak moti. Izpostavil bom samo en razlog, ko bom predstavil izredno lucidne vire modrosti. Modrost pa mora biti naš cilj strmenja, saj je etičnost naša objektivna dolžnost. Obstaja neločljiva povezava med modrostjo, neodvisnim razmišljanjem in etiko. Vse troje skupaj pomeni brušenje kipa, kot bi se pesniško izrazil Platon.
V svetu številnih kultur, različnih jezikov, različnih pogledov, mnenj, dozdevkov in skupnih stereotipov, se tudi zdi, da je bil svet pred globalizacijo in internetom ločen in da ni prihajalo do pretoka. Do pretoka migrantov, trgovcev, podjetnikov, gospodarjev, kaj šele do pretoka idej in teoretičnih zamisli. Bil naj bi bolj enoten in zamejen s trdimi mejami. To dejstvo med drugim izpodbija znamenito zgodovinsko mesto in še veliko bolj legendarna institucija Aleksandrijski muzej s svojo antično aleksandrijsko knjižnico, kjer naj bi hranili okoli 400 000 zvitkov.
V javnosti se ob temah, kot sta meja in migracija govori predvsem o nevarnosti, vendar kaj jo predstavlja in kaj je ogroženo? Mislim na tisto Žižkovo izjavo, da obstaja evropska tradicija misli, ki jo ne ogrožajo južni ali severni migranti, ampak prav proti razsvetljeni ljudje, ki so a priori sovražni do beguncev in še veliko bolj do sodržavljanov. Mislim pa tudi na novice iz dnevne politike, ko govorijo o problematiki z imenom Makedonija. Ta se verjetno ne bo končala tako hitro, kot bi si želeli. V obeh primerih so glasna mnenja ljudi, ki se sicer sklicujejo na pravo zgodovino in prave korenine, čigar potomci so, a razen podobe, ki jo gojijo iz ideoloških razlogov, ne vedo prav veliko o zgodovini.
V resnici je lahko prva začetna zgodovinska iztočnica preprosta: Aleksander Makedonski. Zgodba o
imperialnem paradoksu (Ellen Meiksins Wood) gre takole: kot je znano je bil učitelj Aleksandra sam najbolj znanih filozofov Aristotel. Učil naj bi ga v helenskem duhu, ki je vreden spoštovanja, v nasprotju z barbarskimi kulturami. Svetoval naj bi mu celo, naj ravna z Grki kot dober vodja, z barbari pa kot gospodar (sužnjev). Zgodovina in Aleksander pa sta imela drugačne načrte. Njegovo vladanje je bilo sicer res poskus nasilne imperatorske združitve sveta, a je bil sam poznan tudi kot prvi kozmopolitan, saj ni samo širil helenske politike, ampak je tudi prevzemal in se udeleževal tujih obredov npr. perzijskih. To pa je samo en večjih zgodovinskih dogodkov spajanja starega grškega sveta s tistim z Bližnjega vzhoda, srednjega vzhoda in jugozahodne Azije.
Obstajal je čas, v katerem so se razvijale drugačne zgodbe, kot bi sprva verjeli, in obstaja čas neke tradicije, ki je vključevala ideje starih, od helenskih, egipčanskih, perzijskih zapisov, kot tudi neverjetno podobnih idej, ki jih zasledimo v Indijski filozofiji. Že takrat so živeli ljudje, ki so dobro vedeli, da je potrebno zavreči kraljestva in oblast nad vso zemljo, morjem in nebom, če naj se obrnemo k taki identiteti, ki ne bo vzrok uničenja in sovraštva med ljudmi, ampak bo vsakemu prebivalcu sveta nudila prostor miru. Eden od takih mislecev je bil Plotin, ki je del zgodovinske niti številnih filozofij iz različnih območji sveta in obdobjih, ki so želele premostiti dualnost razmišljanje objekt-subjekt. Ta težnja v filozofiji je centralna tako v evropskih delih od Elejske šole, Neoplatonizma, pri Spinozi, v Absolutnem idealizmu, v Schopenhauerjevi metafiziki volje do življenja, kot tudi v Budizmu, Daoizmu, Sufizmu, Šivaitskem Tantrizmu in v Vedanti.
Danes sem želel predvsem poudariti, da obstaja zgodovina razmišljanja o ideji skrbnega povezovanja, ki bi popolnoma spremenila hitro in spontano znanje ljudi. Ujeto je namreč v poenostavljene predstave, zaradi katerih posamezniki brezglavo širijo in ignorantsko krepijo norost vsakdana. A mogoče bodo kdaj tem dušam le zrasla krila.
Človek, ki zgolj slepo verjame spontani zavesti, se kajpak moti. Izpostavil bom samo en razlog, ko bom predstavil izredno lucidne vire modrosti. Modrost pa mora biti naš cilj strmenja, saj je etičnost naša objektivna dolžnost. Obstaja neločljiva povezava med modrostjo, neodvisnim razmišljanjem in etiko. Vse troje skupaj pomeni brušenje kipa, kot bi se pesniško izrazil Platon.
V svetu številnih kultur, različnih jezikov, različnih pogledov, mnenj, dozdevkov in skupnih stereotipov, se tudi zdi, da je bil svet pred globalizacijo in internetom ločen in da ni prihajalo do pretoka. Do pretoka migrantov, trgovcev, podjetnikov, gospodarjev, kaj šele do pretoka idej in teoretičnih zamisli. Bil naj bi bolj enoten in zamejen s trdimi mejami. To dejstvo med drugim izpodbija znamenito zgodovinsko mesto in še veliko bolj legendarna institucija Aleksandrijski muzej s svojo antično aleksandrijsko knjižnico, kjer naj bi hranili okoli 400 000 zvitkov.
V javnosti se ob temah, kot sta meja in migracija govori predvsem o nevarnosti, vendar kaj jo predstavlja in kaj je ogroženo? Mislim na tisto Žižkovo izjavo, da obstaja evropska tradicija misli, ki jo ne ogrožajo južni ali severni migranti, ampak prav proti razsvetljeni ljudje, ki so a priori sovražni do beguncev in še veliko bolj do sodržavljanov. Mislim pa tudi na novice iz dnevne politike, ko govorijo o problematiki z imenom Makedonija. Ta se verjetno ne bo končala tako hitro, kot bi si želeli. V obeh primerih so glasna mnenja ljudi, ki se sicer sklicujejo na pravo zgodovino in prave korenine, čigar potomci so, a razen podobe, ki jo gojijo iz ideoloških razlogov, ne vedo prav veliko o zgodovini.
V resnici je lahko prva začetna zgodovinska iztočnica preprosta: Aleksander Makedonski. Zgodba o
imperialnem paradoksu (Ellen Meiksins Wood) gre takole: kot je znano je bil učitelj Aleksandra sam najbolj znanih filozofov Aristotel. Učil naj bi ga v helenskem duhu, ki je vreden spoštovanja, v nasprotju z barbarskimi kulturami. Svetoval naj bi mu celo, naj ravna z Grki kot dober vodja, z barbari pa kot gospodar (sužnjev). Zgodovina in Aleksander pa sta imela drugačne načrte. Njegovo vladanje je bilo sicer res poskus nasilne imperatorske združitve sveta, a je bil sam poznan tudi kot prvi kozmopolitan, saj ni samo širil helenske politike, ampak je tudi prevzemal in se udeleževal tujih obredov npr. perzijskih. To pa je samo en večjih zgodovinskih dogodkov spajanja starega grškega sveta s tistim z Bližnjega vzhoda, srednjega vzhoda in jugozahodne Azije.
Obstajal je čas, v katerem so se razvijale drugačne zgodbe, kot bi sprva verjeli, in obstaja čas neke tradicije, ki je vključevala ideje starih, od helenskih, egipčanskih, perzijskih zapisov, kot tudi neverjetno podobnih idej, ki jih zasledimo v Indijski filozofiji. Že takrat so živeli ljudje, ki so dobro vedeli, da je potrebno zavreči kraljestva in oblast nad vso zemljo, morjem in nebom, če naj se obrnemo k taki identiteti, ki ne bo vzrok uničenja in sovraštva med ljudmi, ampak bo vsakemu prebivalcu sveta nudila prostor miru. Eden od takih mislecev je bil Plotin, ki je del zgodovinske niti številnih filozofij iz različnih območji sveta in obdobjih, ki so želele premostiti dualnost razmišljanje objekt-subjekt. Ta težnja v filozofiji je centralna tako v evropskih delih od Elejske šole, Neoplatonizma, pri Spinozi, v Absolutnem idealizmu, v Schopenhauerjevi metafiziki volje do življenja, kot tudi v Budizmu, Daoizmu, Sufizmu, Šivaitskem Tantrizmu in v Vedanti.
Danes sem želel predvsem poudariti, da obstaja zgodovina razmišljanja o ideji skrbnega povezovanja, ki bi popolnoma spremenila hitro in spontano znanje ljudi. Ujeto je namreč v poenostavljene predstave, zaradi katerih posamezniki brezglavo širijo in ignorantsko krepijo norost vsakdana. A mogoče bodo kdaj tem dušam le zrasla krila.
Komentarji
Objavite komentar