Čista misel

Bil sem na faksu in tam izvedel za veliko novosti. Čeprav se med vsemi novostmi, določene stvari kot kaže ne bodo nikoli spremenile... jutri pa spet. Zdej se je zares začelo. Prav utrudilo me je, da sem kar malo padel ven iz razmišljanja o odgovoru na vprašanje, ki mi ga je nekdo pred kratkim zastavil, kaj lahko damo drugemu? Ampak mislim, da sem že zdaj prišel kar daleč. Se pa vedno znova čudim, kakšen kontrast je to s tem, ko me potem na faksu obravnavajo kot slepega potnika. Bo že res, da sem zadel ob nekaj, natanko takrat, ko sem spregovoril. Ali pa so oni trčili ob nepremično skalo ledu, ki jo slepi kot so, niso želeli, že na začetku, opaziti.

Naletel sem na odpor, torej odpor, da bi javno govoril, kaj šele mislil. V trenutku se je pred menoj znašel dezerter, ki me je napadel, morda prav pasivno agresivno, kar se pač pritiče različnosti posameznikov. Dezerterji, to so posebne živali. Niso ptice kot je sova, simbol filozofa, ki najbolj vidi v mraku, in niso krti, ki bi pripravljali teren za bodočnost in sploh niso petelini, ki bi naznanjali nekaj novega, so le mrhovinarji, ki se nažirajo starega. Izbirajo jih po ruleti nesramnosti do navadnih vojakov, ti lahko le upajo na pamet poročnika. Edino ta bi jim namreč lahko dopustil, da po prebedeli noči straže, za tiste dve uri kasneje, v miru zatisnejo oči. In da prepreči dezerterjem, da bi podnevi nesramno skakali po postelji, ki jo je vojak zjutraj tako skrbno postlal.

Jezno, skoraj že tresoče in usmerjeno naravnost vame, je večkrat močno poudaril kraj, kjer naj bi se domnevno nahajali, jaz pa sem bil označen za slepega potnika. Ponavljal je že tretjič, da smo na nekem domnevnem kraju in sicer kraju umetnosti. Da bi me spomnil, je zato ponovil še enkrat? Kdo bi vedel? Vem pa, da je ponovitev lahko sled prisile ponavljanja, točno tiste prisile o kateri je nekdaj pisal dunajski zdravnik Freud. A kaj naj bi vse to pomenilo?

Najprej se zdi, da smo, kjer pač smo. Da smo tukaj. A kje je tukaj? Kje umetnost in kje smo mi? Nikakor nič samoumevnega, za čisti um že ne. Za razumne dezerterje nasprotno je vse to namreč že določeno: jaz sem zgoraj in ti si spodaj. Hierarhija je jasna, kot je jasno kje smo in kdo smo. Razumejo le jezik hierarhije, zato bi moje besede, iz najnižje lestvice, preslišal že vnaprej, kar pa se je tudi že zgodilo. Izkaže pa se, da domnevno jasnino misli kvari zmedenost obnašanja. Skrite tresoče gibe ob sili jeze ni mogel zakriti, niti preostali čas tihega, skoraj mišjega govorjenja, da ne bi preglasil takrat prisotne avtoritete.

No, a tokrat imam srečo! Poročnik nima nobenih težav z domnevno božjo hierarhijo človeškosti, ker ve, da je govorjenje iz kraja spoštovanja in enakosti edina prava odločitev.
In ta ne izhaja iz jasnosti hierarhije, ampak iz odprtosti do čiste misli, ki niči vse objektne in hierarhične približke. Začne pa se z resnim vprašanjem: kje zares sem?

Ultimativno kar lahko vsak človek podari drugemu, je točno čista misel, kot pogoj svobode. Lahko si podarimo svobodo.