O kraji
Ne samo, da je propaganda prepletena v vsako besedo, ki jih širijo po TV, to isto poslušamo na vsakem drugem koraku. Treba se je dvakrat potruditi, da najdemo kaj vrednega, kar ni le slaba reklama.
Ko sem pred enim letom zaključil diplomo o točno tej temi, si nisem mogel misliti, kako zares je situacija brezupna, kako je veliko slabše kot se komu morda zdi, saj je funkcija propagandne zavesti tudi: pa saj je še kar vredu, tukaj in zdaj, pod drevesom slišim tudi ptičke. Kot, da bi imelo žvrgolenje ptičkov v krošnji kakšno zvezo s tem v kakšnih intersubjektivnih relacijah živimo. To pa je bistveno, saj uravnavajo vse kar smo. Skoraj vse. Spreminja pa tudi naravo, ker že dolgo živimo v antropoceni dobi.
Propaganda je integrirana v naša življenja, kar pojasnjuje integracijska teza. Pomeni, da četudi se izogibamo vseh medijev, bo razlog za način našega vedenja v samem obstoju medijske propagande in zgodil se nam bo vsaj še nekdo, ki jo bo po malem zastopal. Zato se najdejo ljudje, ki bodo zato, da bi lahko zaspali vključili tv, ki jim bo nudila zatočišče. In če je v nekih sferah pomembno znanje mehkega prepričevanje in reklamiranja, je v glavnem to le optimistična ocena, saj nismo pred očmi ljudi z znanjem, ampak le pod brutalnim nasiljem, kjer zmaga močnejši. Spletni algoritmi so tortica na koncu pojedine. Tako poleg hierarhije neznanja, vlada še hierarhija kapitala.
Država ne krade preko davkov, država lahko malomarno krade kar vse počez, če želi si preprosto vzame. Pošlje odločbo in izvršbo na katero se ni mogoče pritožiti. Pa četudi bi se pritožil, tožiš državo. Kdo bo zmagal? Revščina je tolikšna, da ti bodo na koncu ukradli še dušo in prek nje dokončno poškodovali telo. Tako smo se osamosvojili. Dogodek leta je bila kraja leta, ko so kradli dinarje v imenu x zakonov. Ko si jih vprašal osebno so rekli, da ga potrebuje vojska, v resnici je poniknil v žepih. Korupcije je veliko. Podjetja si manejo roke. Pohlepni delavci pa delajo in imajo vedno manj. Preprosto: oblastniki lahko počnejo čisto vse. Samo pomislite, kaj pomeni biti umetnik.
Izredno veliko je čustev, ki izhajajo naravnost iz propagande. Omejena so na domnevno univerzalnih osem in so preprosta, intenzivna in reaktivna. Umetnik pa ravno ni čustvena razvalina, ampak je nekdo, ki se med drugim želi ukvarjati z ustvarjalnim razmišljanjem in konstruiranjem vse bolj preciznih emocij. Razvijanje emocij je širjenje obsega možnosti, kako se gibamo (e-motion) in smo v svetu. Vlogo regulatorja emocij, ki se pojavljajo ob številnih vprašanjih, pa prevzemajo v glavnem voditelji.
Ko sem pred enim letom zaključil diplomo o točno tej temi, si nisem mogel misliti, kako zares je situacija brezupna, kako je veliko slabše kot se komu morda zdi, saj je funkcija propagandne zavesti tudi: pa saj je še kar vredu, tukaj in zdaj, pod drevesom slišim tudi ptičke. Kot, da bi imelo žvrgolenje ptičkov v krošnji kakšno zvezo s tem v kakšnih intersubjektivnih relacijah živimo. To pa je bistveno, saj uravnavajo vse kar smo. Skoraj vse. Spreminja pa tudi naravo, ker že dolgo živimo v antropoceni dobi.
Propaganda je integrirana v naša življenja, kar pojasnjuje integracijska teza. Pomeni, da četudi se izogibamo vseh medijev, bo razlog za način našega vedenja v samem obstoju medijske propagande in zgodil se nam bo vsaj še nekdo, ki jo bo po malem zastopal. Zato se najdejo ljudje, ki bodo zato, da bi lahko zaspali vključili tv, ki jim bo nudila zatočišče. In če je v nekih sferah pomembno znanje mehkega prepričevanje in reklamiranja, je v glavnem to le optimistična ocena, saj nismo pred očmi ljudi z znanjem, ampak le pod brutalnim nasiljem, kjer zmaga močnejši. Spletni algoritmi so tortica na koncu pojedine. Tako poleg hierarhije neznanja, vlada še hierarhija kapitala.
Država ne krade preko davkov, država lahko malomarno krade kar vse počez, če želi si preprosto vzame. Pošlje odločbo in izvršbo na katero se ni mogoče pritožiti. Pa četudi bi se pritožil, tožiš državo. Kdo bo zmagal? Revščina je tolikšna, da ti bodo na koncu ukradli še dušo in prek nje dokončno poškodovali telo. Tako smo se osamosvojili. Dogodek leta je bila kraja leta, ko so kradli dinarje v imenu x zakonov. Ko si jih vprašal osebno so rekli, da ga potrebuje vojska, v resnici je poniknil v žepih. Korupcije je veliko. Podjetja si manejo roke. Pohlepni delavci pa delajo in imajo vedno manj. Preprosto: oblastniki lahko počnejo čisto vse. Samo pomislite, kaj pomeni biti umetnik.
Izredno veliko je čustev, ki izhajajo naravnost iz propagande. Omejena so na domnevno univerzalnih osem in so preprosta, intenzivna in reaktivna. Umetnik pa ravno ni čustvena razvalina, ampak je nekdo, ki se med drugim želi ukvarjati z ustvarjalnim razmišljanjem in konstruiranjem vse bolj preciznih emocij. Razvijanje emocij je širjenje obsega možnosti, kako se gibamo (e-motion) in smo v svetu. Vlogo regulatorja emocij, ki se pojavljajo ob številnih vprašanjih, pa prevzemajo v glavnem voditelji.
Mogoče se je zato na tem mestu dobro spomniti, da se dogodku hitro zgodi simulacija. Simulacija dogodka ni pravi Dogodek, ki ga razumem kot številne procese paradigmatske spremembe in vnovičnega zapisovanja za odprto bodočnost, ampak je le slaba kopija. Sicer se iluzorno kaže kot nekaj novega, prisotni so občutki spremembe, pripadnosti, čeprav je zgodba nadaljevanje istega. Nič se ne spremeni. Ali pa se spremeni na slabše. Banalen primer je pacient, ki pokliče na tv propagando, od koder mu čarovnica pomaha on pa izgubi še malo denarja. Problemi se kvečjemu večajo.
Kako naj človek loči med Dogodkom in simulacijo oz. dvojnikom dogodka? Samo na en način, tako, da dialektično misli. Morda se zgodi preboj od realnosti propagande do realnega propagande. In k razmišljanju se mu mora pridružiti še drugi. Procesi sprememb, ki bodo sledili iz razmisleka, bodo še zadnji dokaz o smrti vsega upanja. A zaenkrat na žalost še vedno potiho upamo.
Komentarji
Objavite komentar