Panorama prezence
Nadaljujem razmišljanje o prezenci zavesti, ki je način kako zavest je, ker je zavest lahko o tej prezenci.
Panorame so v 19. stoletju predstavljale fenomen odmika v oddaljene in eksotične svetove: v panorame narave, v osrčje vojaških bitk in v svet cerkvenih pravljic. To so bili prostori prezence, ki so v 19. stoletju dosegli množice na področju izobraževanja, umetnosti, politične propagande in v zabavni kulturi. Že Stari so uživali v podobi, ki je vključevala triado: vizualne iluzije, magičnosti in mistike. Kasneje so ikonoklasti prepoznali moč podobe, kar je pripeljalo v 8. stoletju do Cerkvene regulacije.
Privabljali so jih v iluzije, s pomočjo vizualnih elementov, z obvladovanjem perspektive, faux terrain elementi in slušnimi učinki orkestra, šumi in umetnimi vetrom in dimom. Predvsem pa z vojarističnimi zgodbami. Današnjo ideološko nagovarjanje k prezenci, odnosom in k meditaciji tukaj in zdaj, stran od telefonov in ekranov vedno zamolči, h kateri prezenci nas usmerjajo. Ne obstaja namreč nič takega, kot je prava prezenca ali pa pravi jaz, ki naj bi ga izražali. Prezenca se namreč vedno odvija v nekem kontekstu - v kapitalizmu, kjer naletimo na logiko trga tudi tam, kjer je ne bi pričakovali, tudi v odnosih in v meditaciji, saj nas z pozivi k prezenci predvsem usmerjajo k ustvarjanju določenega habitusa in nam govorijo kako naj bomo navzoči v svetu.
Obstajata dve kategoriji meditacij. Od tega je samo ena prava meditacija. Prva je meditacija objektov, ki jo predstavljajo tehnike usmerjanja pozornosti na dele telesa, senzacije, dihanje, vizualizacije, besede v obliki mantr in molitvic, itd. A vsako senzacijo osmišljamo s pomočjo konteksta, v katerem nastaja. Pojavnost misli tako narekuje kontekst realnosti, te pa ne izginejo kar tako preprosto, zato se objekti misli vračajo v obliki opičjega uma. Meditativne prakse je zato od vedno spremljala analiza v "teoretičnem" okolju, ki je čiščenje objektov konteksta. To nas oddaljuje od abstrakcije vsakdanjega življenja. Odvija se na dveh ravneh. Prva je individualna realnost, ki jo ohranjamo sami, čeprav ne vemo kako. Druga raven je kolektivna realnost, ki jo lahko spremenimo le skupaj in je ne bo nobeno poglabljanje vase samo na sebi.
Druga vrsta je meditacija niča, ki je osredotočenost na tišino in je prej podobna dekonstrukciji. Jogijski znanstveniki so v tišini prepoznavali satcitananda: resnico, zavedanje in zadovoljstvo. Vse tisto, kar z objekti želje izgubimo. Njen cilj je samadhi, čista pozornost zavedanja brez identifikacij z objekti (želje). Odvija se v okolju, kjer je teorija podvržena ustvarjanju novega konteksta, vsakič znova. Podrejeno kreativni misli, saj je čista navzočnost le kreacija nove prezence, to pa je v današnjem svetu že kar pošteno delo. Zakaj? Mogoče tudi zato, ker je vsaka objektna meditacija že veščina dela. Prostorjenje brez identifikacije z objekti pa je predvsem skrivnost in vztrajanje v neki nemožnosti.
V filmu Superman (1978) in v nadaljevanju Superman Returns (2006), Clark Kent zapusti svoje malo življenje v Smallvillu in se kontemplativno odpravi v Trdnjavo samote. Tam so izrečene besede, ki mu jih nameni Jor-El: ko sin postane oče in oče postane sin. Sin odraste in odrasel človek postane sin neke ideje, natanko takrat, ko samemu sebi naprti očetni zakon. Predvsem nočemo več slediti fikcijam, ki nam jih prodaja ta ali oni veliki Drugi.
Panorame so v 19. stoletju predstavljale fenomen odmika v oddaljene in eksotične svetove: v panorame narave, v osrčje vojaških bitk in v svet cerkvenih pravljic. To so bili prostori prezence, ki so v 19. stoletju dosegli množice na področju izobraževanja, umetnosti, politične propagande in v zabavni kulturi. Že Stari so uživali v podobi, ki je vključevala triado: vizualne iluzije, magičnosti in mistike. Kasneje so ikonoklasti prepoznali moč podobe, kar je pripeljalo v 8. stoletju do Cerkvene regulacije.
Privabljali so jih v iluzije, s pomočjo vizualnih elementov, z obvladovanjem perspektive, faux terrain elementi in slušnimi učinki orkestra, šumi in umetnimi vetrom in dimom. Predvsem pa z vojarističnimi zgodbami. Današnjo ideološko nagovarjanje k prezenci, odnosom in k meditaciji tukaj in zdaj, stran od telefonov in ekranov vedno zamolči, h kateri prezenci nas usmerjajo. Ne obstaja namreč nič takega, kot je prava prezenca ali pa pravi jaz, ki naj bi ga izražali. Prezenca se namreč vedno odvija v nekem kontekstu - v kapitalizmu, kjer naletimo na logiko trga tudi tam, kjer je ne bi pričakovali, tudi v odnosih in v meditaciji, saj nas z pozivi k prezenci predvsem usmerjajo k ustvarjanju določenega habitusa in nam govorijo kako naj bomo navzoči v svetu.
Obstajata dve kategoriji meditacij. Od tega je samo ena prava meditacija. Prva je meditacija objektov, ki jo predstavljajo tehnike usmerjanja pozornosti na dele telesa, senzacije, dihanje, vizualizacije, besede v obliki mantr in molitvic, itd. A vsako senzacijo osmišljamo s pomočjo konteksta, v katerem nastaja. Pojavnost misli tako narekuje kontekst realnosti, te pa ne izginejo kar tako preprosto, zato se objekti misli vračajo v obliki opičjega uma. Meditativne prakse je zato od vedno spremljala analiza v "teoretičnem" okolju, ki je čiščenje objektov konteksta. To nas oddaljuje od abstrakcije vsakdanjega življenja. Odvija se na dveh ravneh. Prva je individualna realnost, ki jo ohranjamo sami, čeprav ne vemo kako. Druga raven je kolektivna realnost, ki jo lahko spremenimo le skupaj in je ne bo nobeno poglabljanje vase samo na sebi.
Druga vrsta je meditacija niča, ki je osredotočenost na tišino in je prej podobna dekonstrukciji. Jogijski znanstveniki so v tišini prepoznavali satcitananda: resnico, zavedanje in zadovoljstvo. Vse tisto, kar z objekti želje izgubimo. Njen cilj je samadhi, čista pozornost zavedanja brez identifikacij z objekti (želje). Odvija se v okolju, kjer je teorija podvržena ustvarjanju novega konteksta, vsakič znova. Podrejeno kreativni misli, saj je čista navzočnost le kreacija nove prezence, to pa je v današnjem svetu že kar pošteno delo. Zakaj? Mogoče tudi zato, ker je vsaka objektna meditacija že veščina dela. Prostorjenje brez identifikacije z objekti pa je predvsem skrivnost in vztrajanje v neki nemožnosti.
V filmu Superman (1978) in v nadaljevanju Superman Returns (2006), Clark Kent zapusti svoje malo življenje v Smallvillu in se kontemplativno odpravi v Trdnjavo samote. Tam so izrečene besede, ki mu jih nameni Jor-El: ko sin postane oče in oče postane sin. Sin odraste in odrasel človek postane sin neke ideje, natanko takrat, ko samemu sebi naprti očetni zakon. Predvsem nočemo več slediti fikcijam, ki nam jih prodaja ta ali oni veliki Drugi.
Aha, to sfali. Objektna meditacija. Lepo povedano.
OdgovoriIzbriši