Pisane topike

Danes bom krajši kot bi lahko bil, saj bi rad spregovoril o samo eni potrebi. To je nuja po odprtosti. Razmišljanje o odprtosti je povezano z izredno gostimi in obsežnimi razmišljanji v filozofiji in tako ne samo v psihologiji ali psihoanalizi na primer. Povezano je z iskanjem smisla, iskanjem opore in raziskovanjem tega, kako se nam svet daje v izkustvo. Naše razmišljanje bi tako lahko pričeli v antiki ali pa bi ga nadaljevali z fenomenološko in ontološko refleksijo sveta, ko bi počasi začeli dojemati pomen etike. Moralna vzgoja in etika namreč nimata kaj dosti skupnega s pravili, 12 moralnimi zapovedmi, 12 pravili za življenje ali drugimi etičnimi kodeksi, kjer so zapisani seznami, kaj se sme in kaj ne. Ne pravim, da npr. zlato pravilo ni dragoceno, pravim samo, da so stvari bolj kompleksne, saj je lahko šolsko znanje zgolj površinski memoriran vtis brez prave moralne refleksije. Ne pozabimo, da inteligenca vsebuje tri oblike: kognitivna inteligenca, čustvena inteligenca in socialn...

V tem drugem delu bom poskušal v smiselno celoto sestaviti različne poante in analize dogodkov, ki smo jim bili priča. V stilu ne-dokončanosti bom nakazal smeri in možne reference, v katero bi se potencialno lahko spustili. A ker prostora ni veliko, hočem pred bralce skozi pripoved o izbrani temi razgrniti povezave med ločenimi fragmenti sveta. Naloga pripovedovanja in osmišljanja nereprezantibilnega je namreč spoznavanje meja lastnega razumevanje in ne podati zadnje besede, ki sploh ne obstaja. Želimo torej doseči točko, kjer bi prekinili samega sebe. Prekinitev bo neizogibna, a le če se odpravimo na pot pripovedovanja, ki ni predpripravljena, že zamišljena, zapisana in dolgočasna. Naše pisanje bo zato kot govorjenje, saj je praksa resnega govorjenje in pogovarjanje vselej riskantno početje. Z živim govorjenjem nosimo s seboj Realno smrti. Sam sem sprva želel govoriti o tem, kako nastajajo čustva in kakšna je njihova evolucijska funkcija, želel sem spregovoriti o Realnem, o stiska...

Tokrat se bom pisanja lotil zelo počasi. Zunaj je oblačno in ni več tako sončno, kot je bilo še pred nekaj dnevi, ko mi je prijateljica napisala, da je rahlo začudena, ko je videla moje instagram fotografije, za katere je rekla, da so nekaj čisto drugega kot moji zapisi, na katere je že naletela v preteklosti. V resnici jih ni prebrala veliko, saj jih praktično ne bere nihče (kar ni problem, saj si vsak naredi svoj spisek, ki je, če ste mi vsaj malo podobni, izredno dolg). Malo ljudi sicer bere, med njimi je nekaj več tistih, ki prisegajo na plaža romane in se na tv promovirajo kot bralci. Obstajajo pa seveda tudi tisti, ki se ukvarjajo s kritično teorijo, kar je zelo zanimivo. In takšno delo ne vključuje nujno samo pregledovanja starih knjig in zato slepoto za sedanjost, za dnevne novice. Kajti pomembno je prav spremljanje znakov novosti in iskanje virov, ki niso del dominantnega diskurza, kot bi morda lahko parafraziral Badiouja. V teh nekaj tednih se je namreč izkazalo prav to, ko...