Objave

Stroj propagandne preganjavice

Soočamo se s kolektivnimi problemi, ki zadevajo vse nas. Vojne, ki divjajo niso samo tam zunaj, ampak se odvijajo v vsakemu od nas. Morda so prav notranje vojne tiste, ki najbolj določajo našo realnost, saj je dogajanje na svetovnem prizorišču vseskozi tudi simptom političnega nezavednega. Kar je ranjeno, niso le fizična telesa ali objekti, ampak človeški um. Korupcija prodira v psihične plasti in se pokaže kot motnja na področju kolektivnega dogajanja. V družbenem polju se širi kot nalezljivi psiho-patogen, ki človeka okuži s paranojo in nesmiselnim razmišljanjem, ki preobrača resnične vrednote na glavo. Razvijajo se vzorci gospostvenega razmišljanja opremljenega z vrednotami osvajanja, tekmovanja, cenzure in nadzora. Sodobna komunikacija ni samo izraz "objektivnega dogajanja", ampak predvsem konstituiranje politične realnosti. V njej se vsaka beseda in posameznik umešča v mrežo politične nadinterpretacije.  Pomislimo na občutek preganjavice, ki ostane v zraku po prekratkem ...

Tesnoba in poti preseganja

Tesnoba je občutek nemira, ki ga občutimo, ko se soočimo z negotovostjo sveta in vprašanjem, kdo smo ali kako nas vidijo drugi. Po Lacanu izhaja iz manka biti – občutka, da nekaj manjka, ker jezik nikoli ne more popolnoma zajeti naše biti. Padec v jezik (tj. odtujenost) nas loči od mitične celovitosti, kar ustvari manko biti, ki ga poskušamo zapolniti z ideali. Tesnobo bi lahko razumeli tudi kot produkt simbolnih, miselnih procesov, tisti ostanek, ki ga mišljenje ustvarja in ga nikoli ne ujame. Vendar pa ta ni samo lingvistični učinek, temveč je življenju inherentno eksistencialno brezno, kjer zavest o lastni ranljivosti vzbuja tesnobo, izgubljenost in absurdnost. Ker smo izvrženi iz samega sebe in vrženi v eksistenco, vedno v odvisnost od Drugega, prevzamemo ideale, ki naj bi nam priskrbeli pripoznanje naše identitete. Tukaj govorimo o temeljnem pogoju zavesti - konstitutivni razliki; o lastni ranljivi razcepljenosti. Ne le, da je razlika osnovna struktura kakršnekoli določenosti, ta ...

Ovire motivacije

V prejšnji objavi sem začel razmišljati o motivaciji za spremembo v vedenju in v vsakdanjem življenju, tokrat pa se bom poskušal dotakniti določenih ovir, na katere naletimo in na možno temeljno rešitev.  Naj rešitev izpostavim že takoj na začetku: motivacijo najbolj krepijo občutki veselja. Ovire motiviranosti so tudi ovire občutkom veselja.     Prva ovira ali sovražnik motivacije, ki se mi zdi med najpomembnejšimi, so negativne misli ali negativno razmišljanje. S tem mislim predvsem predstave o tem, kdo smo, ki jih spremljajo skrbi, strah, ustvarjanje scenarijev, ki nato povzročajo depresijo in tesnobo.     Tesnobne misli so demotivacijske, zaradi njih mislimo, da smo luzerji, slabiči, razočaranje, zgube rojene pod nesrečno zvezdo, navadni klošarji in tako naprej. Takšno razmišljanje ni samo presežni užitek, saj v njem lahko najdemo določene sekundarne koristi, ampak tudi velik porabnik energije, ki onemogoča bolj sproščeno in odprto naravnanost oz. bolj opti...

Motivacija za spremembo

Resnična sprememba se prične s povabilom življenja. Odprtost življenja se pojavi kot dogodek, na katerega se lahko odzovemo s svojo zvestobo, da mu sledimo, ga mislimo in raziskujemo. Pa ne le sami, ampak predvsem skupaj. Zares učinkovita motivacija je povabilo k sodelovanju v skupnem projektu, ki je kot oblikovanje skupne želje pogoj motivacije.   Do sprememb torej lahko pridemo s pogovarjanjem, zlasti s poslušanjem in spraševanjem. Dobra vprašanja so ključna, saj poženejo (analitik zaseda mesto razloga želje Drugega) misel k razmišljanju, ki spreminja miselne vzorce. Novi miselni vzorci peljejo k novemu vedenju. Del tega procesa je dialektizacija slabih vedenjskih vzorcev in simboliziranje travm, ki se neuspelo razrešujejo skozi različne simptome in ohranjajo skozi prazni govor. V procesu reflektiranja življenja in samospoznavanja vse boljše razumemo, zakaj smo taki kot smo, saj pridobivamo vpogled v lastno eksistenco - v glavne nereflektirane označevalce, ki oblikuj...

Nepodkupljivost

Spomnil sem se na Badioujevo predavanje, v katerem je govoril o korupciji. Pravi, da se ta začne z denarjem. Človek postane podkupljiv, ko se proda za denar, ki je vedno omejen, njegova cena in znesek sta končna.   Želeti si neskončnost bi pomenilo postati in biti nepodkupljiv, ker ni neskončnega denarja, ki bi nas lahko kupil.   Upreti se torej pomeni želeti si neskončnost.