Objave

Ovire motivacije

V prejšnji objavi sem začel razmišljati o motivaciji za spremembo v vedenju in v vsakdanjem življenju, tokrat pa se bom poskušal dotakniti določenih ovir, na katere naletimo in na možno temeljno rešitev.  Naj rešitev izpostavim že takoj na začetku: motivacijo najbolj krepijo občutki veselja. Ovire motiviranosti so tudi ovire občutkom veselja.     Prva ovira ali sovražnik motivacije, ki se mi zdi med najpomembnejšimi, so negativne misli ali negativno razmišljanje. S tem mislim predvsem predstave o tem, kdo smo, ki jih spremljajo skrbi, strah, ustvarjanje scenarijev, ki nato povzročajo depresijo in tesnobo.     Tesnobne misli so demotivacijske, zaradi njih mislimo, da smo luzerji, slabiči, razočaranje, zgube rojene pod nesrečno zvezdo, navadni klošarji in tako naprej. Takšno razmišljanje ni samo presežni užitek, saj v njem lahko najdemo določene sekundarne koristi, ampak tudi velik porabnik energije, ki onemogoča bolj sproščeno in odprto naravnanost oz. bolj optimalen način biti.     Ps

Motivacija za spremembo

Resnična sprememba se prične s povabilom življenja. Odprtost življenja se pojavi kot dogodek, na katerega se lahko odzovemo s svojo zvestobo, da mu sledimo, ga mislimo in raziskujemo. Pa ne le sami, ampak predvsem skupaj. Zares učinkovita motivacija je povabilo k sodelovanju v skupnem projektu, ki je kot oblikovanje skupne želje pogoj motivacije.   Do sprememb torej lahko pridemo s pogovarjanjem, zlasti s poslušanjem in spraševanjem. Dobra vprašanja so ključna, saj poženejo (analitik zaseda mesto razloga želje Drugega) misel k razmišljanju, ki spreminja miselne vzorce. Novi miselni vzorci peljejo k novemu vedenju. Del tega procesa je dialektizacija slabih vedenjskih vzorcev in simboliziranje travm, ki se neuspelo razrešujejo skozi različne simptome in ohranjajo skozi prazni govor. V procesu reflektiranja življenja in samospoznavanja vse boljše razumemo, zakaj smo taki kot smo, saj pridobivamo vpogled v lastno eksistenco - v glavne nereflektirane označevalce, ki oblikujejo našo

Nepodkupljivost

Spomnil sem se na Badioujevo predavanje, v katerem je govoril o korupciji. Pravi, da se ta začne z denarjem. Človek postane podkupljiv, ko se proda za denar, ki je vedno omejen, njegova cena in znesek sta končna.   Želeti si neskončnost bi pomenilo postati in biti nepodkupljiv, ker ni neskončnega denarja, ki bi nas lahko kupil.   Upreti se torej pomeni želeti si neskončnost.

O kreativnem opazovanju

Ustvarjalnost je v grobem povezana z različnimi pomeni novosti. Je v najtesnejši povezavi z idejo vpogleda , ki jo je Henri Poincaré opisal kot "nenadno osvetlitev" - mitsko Eureko! Trenutek, ki je produkt nezavednega kombinatornega proces, razkrije "nesluteno sorodstvo med dejstvi, ki so že dolgo znana, vendar se napačno verjame, da so si med seboj tuja." Kreativno razmišljanje je v tem smislu nepričakovano povezovanje med elementi, s katerimi situacijo uvidimo v novi luči. Cilj razmišljanja je tako videti drugače, kar pa je mogoče šele, ko z zaustavitvijo navajenih načinov gledanja presežemo predsodke vsakdanjih interpretacij. Zahteva odpovedovanje preteklim izkušnjam, pomenom, ki se vsiljujejo na trenutno simulacijo. Kreativnost je zmožnost usmerjanje misli in reševanja problemov na nove, nepredvidene načine. Do odkritij in novih izumov pogosto pripelje kreativno razmišljanje, ki so ga gestalt psihologi poimenovali produktivno mišljenje . Kot je trdil Wertheimer

Ujetniki nočnih mor

Sanjam in vem kaj občutim. Utapljam se v morju, ki nima nobene oporne točke. Strah me je, čutim tesnobo. Vem, kaj občutim. Ko cenzura dnevne zavesti popusti, se v sanje latentno prikrade občutek intersubjektivnega morja, v katerem plavam in se utapljam. Tokovi dialektike želje in identifikacije pridobivajo podobo, medtem ko se pred mojimi notranjimi očmi želja velikega Drugega uprizarja v vse bolj dramatičnih oblikah. Preobraža se s podobami dnevnega materiala, ki se nenehno razgrajuje in asociativno povezuje. Nezavedno misli in mi govori. Morda me svari? Toda kaj mi hoče povedati in pokazati? Manifestirano vidim, latentno čutim, toda kateri ključ, ki je kod mojega nezavednega, ju združuje? Kaj je vir sanjske drame, ki se dovršuje skozi nezavedni scenarij, ki ga še ne poznam v celoti, čeprav že slutim njegov zaključek? Potem se zbudim, da bi lahko še naprej sanjal sanje, v katerih nezavedno slepi samo sebe. Sanje so fantazije in prikaz nezavednih proces, ki pačijo tudi budno realnost.