Tesnoba in poti preseganja
Tesnoba je občutek nemira, ki ga občutimo, ko se soočimo z negotovostjo sveta in vprašanjem, kdo smo ali kako nas vidijo drugi. Po Lacanu izhaja iz manka biti – občutka, da nekaj manjka, ker jezik nikoli ne more popolnoma zajeti naše biti. Mitični padec v jezik (odtujenost) nas loči od celovitosti, kar ustvari manko biti, ki ga poskušamo zapolniti z ideali. Tesnobo bi lahko razumeli tudi kot produkt simbolnih, miselnih procesov, tisti ostanek, ki ga mišljenje ustvarja in ga nikoli ne ujame. Vendar pa ta ni samo lingvistični učinek, temveč je življenju inherentno eksistencialno brezno, kjer zavest o lastni ranljivosti vzbuja tesnobo, izgubljenost in absurdnost. Ker smo izvrženi iz samega sebe in vrženi v eksistenco, vedno v odvisnost od Drugega, prevzamemo ideale, ki naj bi nam priskrbeli pripoznanje naše identitete. Tukaj govorimo o temeljnem pogoju zavesti - konstitutivni razliki; o lastni ranljivi razcepljenosti. Ne le, da je razlika osnovna struktura kakršnekoli določenosti, ta je z...