Pisane topike

Soočamo se s kolektivnimi problemi, ki zadevajo vse nas. Vojne, ki divjajo niso samo tam zunaj, ampak se odvijajo v vsakemu od nas. Morda so prav notranje vojne tiste, ki najbolj določajo našo realnost, saj je dogajanje na svetovnem prizorišču vseskozi tudi simptom političnega nezavednega. Kar je ranjeno, niso le fizična telesa ali objekti, ampak človeški um. Korupcija prodira v psihične plasti in se pokaže kot motnja na področju kolektivnega dogajanja. V družbenem polju se širi kot nalezljivi psiho-patogen, ki človeka okuži s paranojo in nesmiselnim razmišljanjem, ki preobrača resnične vrednote na glavo. Razvijajo se vzorci gospostvenega razmišljanja opremljenega z vrednotami osvajanja, tekmovanja, cenzure in nadzora. Sodobna komunikacija ni samo izraz "objektivnega dogajanja", ampak predvsem konstituiranje politične realnosti. V njej se vsaka beseda in posameznik umešča v mrežo politične nadinterpretacije.  Pomislimo na občutek preganjavice, ki ostane v zraku po prekratkem ...

Tesnoba je občutek nemira, ki ga občutimo, ko se soočimo z negotovostjo sveta in vprašanjem, kdo smo ali kako nas vidijo drugi. Po Lacanu izhaja iz manka biti – občutka, da nekaj manjka, ker jezik nikoli ne more popolnoma zajeti naše biti. Padec v jezik (tj. odtujenost) nas loči od mitične celovitosti, kar ustvari manko biti, ki ga poskušamo zapolniti z ideali. Tesnobo bi lahko razumeli tudi kot produkt simbolnih, miselnih procesov, tisti ostanek, ki ga mišljenje ustvarja in ga nikoli ne ujame. Vendar pa ta ni samo lingvistični učinek, temveč je življenju inherentno eksistencialno brezno, kjer zavest o lastni ranljivosti vzbuja tesnobo, izgubljenost in absurdnost. Ker smo izvrženi iz samega sebe in vrženi v eksistenco, vedno v odvisnost od Drugega, prevzamemo ideale, ki naj bi nam priskrbeli pripoznanje naše identitete. Tukaj govorimo o temeljnem pogoju zavesti - konstitutivni razliki; o lastni ranljivi razcepljenosti. Ne le, da je razlika osnovna struktura kakršnekoli določenosti, ta ...