Pisane topike

Vrnimo se h koncu zadnje objavljenega zapisa, v katerem pišem o transformaciji slehernega diskurza, da bi nadaljevali v tokratno temo. Ko uporabljamo besedo diskurz, mislimo predvsem na Lacanovo konceptualizacijo, ki jo je razvijal v seminarju Hrbtna stran psihoanalize . Diskurze je razumel kot družbene vezi oziroma načine, kako se spoprijemamo s seksualnim ne-razmerjem (in jouissance ). Skratka, v naši komunikaciji na več ravneh vselej nekaj šepa. Diskurzi pa so modusi, kako se to udejanja in ta zagata »razrešuje«. V družbah prevladujeta predvsem diskurz gospodarja in diskurz univerze, ki je njegova kasnejša izpeljava. Trenutno nas zanimata diskurz histeričarke in diskurz analitika, za katerega je značilna načrtna subverzija. To pa bomo iskali med vmesnim prostorom enega in drugega. Ustvarjali bomo dve kraja kontrole (loci zavesti) ali vira vednosti, ki bosta na abduktivni način povezovali induktivno in deduktivno logiko. Mislimo na konstrukcijo dinamičnega periodičnega atraktorja. ...

Značilnost normalnega človeka je, da določenih delčkov realnosti nikoli ne vzame zares (preprosto jih ignorira), čeprav ve in prepoznava, da obstajajo. Lahko ga tudi opozorimo, na kar bo rekel: seveda. Potem se situacija spremeni do te mere, ko nima več izbire. Idealni svet pade, on/a pa se sreča z nekim drugim diskurzom, ki ga lahko poimenujemo kot diskurz histeričarke. Končno se zgodi preobrat, znotraj katerega se znajde človek na povsem drugem mestu. Mestu, ki strukturno izprašuje obstoječo (ne)logičnost ureditve. Prepozna lahko torej razmerja, ki ne delujejo, natanko tako, da sam postane simptom teh razmerij. Stvar ne deluje in človek sam je dokaz te stvarnosti. Kot tak že zastopa upor. A zgodba se tu ne konča, saj histerik sam nima pojma, kaj naj naredi, niti ne ve, čemu pozitivnemu naj sledi. Ve samo, česa noče več. Star gospodar je padel, tega se zaveda, zato išče novega. Kdo naj bo gospodar? Ob tem se poleg vsega spomni, kaj so ga vzgojili, torej, da tega ne sme želeti, z...