Pisane topike

V analitični in v kontinentalni tradiciji filozofije obstaja problem drugega uma. To je tudi problem vednosti - kako lahko poznam drugega. Ali ima tudi drugi človek um, kot ga imam jaz, ali doživlja svet podobno kot jaz? Na začetku naj navedem tri koordinate razmišljanja, do katerih se želimo povzpeti tokrat: veliki Drugi oz. Bog, razmerje gospodar-hlapec. Ko se srečamo z drugimi ljudmi, lahko sklepamo, da tudi oni čutijo kot jaz sam, saj imajo telesa, obenem pa vidim tudi njihovo delovanje. Danes vemo tudi, da je nevroznanost dokazala obstoj zrcalnih nevronov, zaradi katerih lahko afektivno občutimo, kaj čuti drugi, ne samo kognitivno razumemo. Naše nezavedno posnemanje telesnih sprememb drugega vpliva na nas in nam omogoča vednost o drugem. Vsekakor smo kot socialne živali povezani na mnogih nezavednih ravneh. Med nami se lahko kot virus (nevidno) širi tudi stres, kaže pa tudi, da stres drugih živali de facto vpliva na nas in obratno. Naredili bi lahko korak še dlje ...

Razmišljam, da je zmožnost za vztrajanje v odprtosti nekaj, kar lahko in moramo kultivirati. Gre za nek odnos, notranji kraj oz. notranji objekt, da prepoznamo našo ne celost. Dogaja se natanko na vmesnem kraju razcepa, med zavednim in nezavednim. Zanj prva skrbi materinska funkcija, to pa omejuje očetna funkcija. Oče je tam, da nudi pomoč mami, da bi otrok počasi sam vedno bolj kultiviral občutek notranje varnosti. Življenje je pot premagovanja struhu. Res je, mama je prvi veliki Drugi, za otroka predstavlja transferno okolje ( holding environment ), ki je tako pomembno za takšno internalizacijo. Ustvarja kraj, kamor se bomo lahko zatekli in vrnili kasneje. To je notranji, simbolni kraj, je dobri notranji objekt , kot ga je poimenovala Melania Klein. Tam je igranje, ki zahteva metaforo in tranzicijski objekti , kot jih je poimenoval Winnicott. Tam se rojevajo poetične podobe ( willing suspension of disbelief ). Vendar diada mama otrok lahko zavije s ceste, iz katere ni mo...