Strasti, ki jim sledimo

Filozofija zastopa optimizem, saj nas uči, da resnično življenje nikoli ni popolnoma odsotno. Resnično življenje, ki ni pokvarjeno z denarjem, utopljeno v užitke in slasti po moči, je mladostno življenje, ki zmore predlagati nove in videti drugačne poti. Mladost je seveda metafora in ni vezana na biološko starost.

Vendar človeka ovirajo notranji sovražniki. Prvi je strast življenja po nemediiranem, po takojšnji zabavi, ki pelje do ekstrema, ko postanemo odvisni od strasti. Življenje postane zreducirano zgolj na trenutek, kar se obrne v nekakšen nihilizem, ki oropa življenja smisla. To življenje razpade na dobre in slabe trenutke brez velikih idej. To je vizija smrti, saj se podredi časovni tukajšnjosti, ko izgineta vsak trajen smisel in pomen. Tukaj je Platon anticipiral Freuda: življenjska sila (Eros) skrivoma prevzame gon smrti (Tanatos). Tanatos je ime za samodejno delovanje simbolnega stroja.

Obstaja gon smrti in obstaja manifestacija gona smrti v egu. Rečeno preprosteje: ego lahko prepozna lasten gon smrti, zato ga postane strah. Misli namreč, da se bo uničil - a saj se tudi bo! Po drugi strani pa si to tudi želi. Gre skozi paradoks: želi si umreti (in pobegniti od vsakodnevnih opravil), a hkrati občuti teror, da se bo to tudi zares zgodilo. Ego se sovraži, zato želi umreti. Njegova zmota je, da želi umreti kot telo, čeprav je njegova resnična želja smrt ega. Umreti bi morala želja, da bi zapolnil manko biti. Ego namreč želi zapolniti manko z objekti do te mere, da bi kar eksplodiral. A prav ta želja, ga bo uničila. Samo pomislite na izkušnjo intenzivne seksualnosti, ki je samo ena od oblik želje stopitve z Drugim.

Naše razmišljanje nosi težo vprašanja zadovoljitve in zadovoljstva, ki je vpleteno v paradoksne strukture in zapletene povezave z instanco nadjaza. Odvija se med slastjo in zakonom, ki ju povezuje prepoved seksualnosti, kar naredi slo želeno. Poželenje postaja pervertirana dolžnost, boleč gon, ki se ga ne moremo znebiti.

Takšna erotizirana prisila ponavljanje izhaja iz spremembe od ciljno-usmerjene aktivnosti (goal-orientied activity) v aktivnost, kjer je njen čar end-in-itself. Gibanje samo je postalo lasten cilj. Erotizacija je torej obrat gibanja v samo-sebe, ki je obenem usmerjena k zunanjim ciljem in objektom.

Ključna je razlika med ciljem in smerjo (aim) gona. Cilj je na primer zadostiti lakoto, ampak smer gona je zadovoljitev, ki jo prinese sama aktivnost ponavljanja. Zadovoljstvo, ki ga prinese aktivnost je na primer pri hranjenju žvečenje, ki se ne zadovolji s sitostjo trebuha. Gon je ujet v večno neskončnost cirkularnega ponavljanja, ki kroži okoli objekta a.  

V srcu gona leži nemožnost (objekt a), okoli katere nenehno kroži zahteva po zadovoljitvi. Ta izvira iz zareze, ki jo vpelje označevalec oziroma je posledica učinkovanja jezika na telo. Jezik torej vzpostavi neke vrste aparat relacij med označevalcem in nemožnim objektom, ki je v jedru gona. V nezavednem tako ne dominirajo samo označevalci, tam je tudi praznina. Vzročna zareza daje nezavednemu pulsating structure, ki jo uprizarja repeticija odpiranja in zapiranja. Vztrajni poskusi povrnitve v polje Drugega preko ponavljanja, ki ga motivira izgubljen objekt, kažejo na to, da je gon  vmesni člen med subjektom in Drugim.

Razmerje izhaja iz diade otrok – mati (child – mOther), ki ga lahko ilustriramo z obdobjem, ko otrok občuti sprva materino dojko (objekt, ki zavzema prostor med subjektom in velikim Drugim) kot del sebe, njeno odtegnitev pa kot odtrganje od lastne biti. Dojka predstavlja izgubljen objekt in vzrok želje. Pri tem je subjektov odnos do objekta gona pogojen s pomenom, ki ga ima v polju Drugega in v polju zahteve. Skozi kulturno drsenje, saj ne obstaja kaj takega, kar je naravni objekt gona, se vzpostavljajo razmerja z realnim in se tako skozi celotno subjektovo zgodovino dogodkov in srečanj z travmatičnim realnim konstruira tudi aparat telesa in organizacija gonov. Jouissance se vpisuje v telo.


V kasnejšem življenju vodi zato opisana diada do številnih paradoksov ljubezni in želje. Subjekt lahko nenazadnje maliči Drugega, da bi se preko njega dokopal do izgubljenega objekta, ki bi zadovoljiv gon. Človek si namreč nezavedno želi vrniti v prvotni mitični čas brez napetosti in ponovno vzpostaviti zadovoljitev skozi ponavljanje reprezentacij, ki nanjo asociirajo. Pri tem potrebuje Drugega, saj vidi v njem nekaj več in prav ta več ljubi. Vse skupaj zato pomeni tudi vztrajanje starega in prihod smrti, saj se mora roditi novo.

Na nek način je gon smrti instinkt jezikovnega omrežja, ki se oddaljuje, se distancira od samega sebe. Tu obstajajo tudi povezave s Heideggerjevim konceptom načina bit k smrti (Sein-zum-Tode), kot bistvom človeka. Smrt, ki je nekaj najbolj mojega, predstavlja ne-relacijski del strukture dasein, saj ni vezana na druge v svetu. Smrt je tudi vedno že tu, saj ni nek oddaljen trenutek, ampak proces, ki se že odvija. Navidez slepo kompulzivno ponavljanja bi lahko tako pomenilo implicitno in vitalno funkcijo metaforiziranja, saj gon smrti, medtem ko se suče okoli objekta, ukane realno. V simbolno strukturo ujame manjši košček realnega v obliki objekta a. Zaradi te sile tako ne moremo nikoli mirovati in se ustaviti, ker tudi ne moremo nikoli dokončno določiti realnosti. Vedno nam nekaj zmanjka in uhaja zadovoljitvi. Nas pa hkrati ščiti, da ne bi v času okameneli. Gon tako pomeni pritisk simbolizacije.

A kot rečeno, na nezavedni ravni lahko smrt prevzame življenje in raztrešči njegov smisel. To je smrtonosna moč, ki se ji ne moremo izogniti. Po drugi strani pa, ali ne pogrešamo prav intenzivnost njene moči, ki je prevečkrat čisto pozabljena, zgolj vdana v taktičnost življenje. Filozofija ni proti takšni moči, saj se zavzema za osvoboditev od nje.

Občutek gona je tudi sporočilo o tesnobi, ki povzroča pobeg. Človek ni več čuječ ali mindful, ampak odsoten. Antidot je lahko edino soočenje z neprebavljivim. V bistvu ega torej leži zavračanje sveta, ki je v končni fazi lastna projekcija. Simptomi so namreč šoki, da bi se upočasnili in postali pozorni na tisto, kar nam uhaja.

Razmisliti moramo zato o paralaksnem premiku od iluzij kot iluziji k realizaciji realnega v iluziji. Iz iskanja objektov metonimije, ki so le maska praznine, k objektu, ki bo stal za praznino samo

Kaj torej z užitkom? Naloga psihoanalize je, da zaustavi moč super-ega, ki zapoveduje užitek. K svobodi uživanja pa doda tudi svobodo ne-uživanja. Svobodo od uživanja samega.